Še druga zgodba o gibanju ... P.

Ok, gremo ... Khm, khm. Ne vem točno, kje naj začnem in kaj naj vam sploh povem ali kateri del moje zgodbe je sploh smiseln, zanimiv, zabaven ...  Namreč moja zgodba o gibanju ni toliko zgodba o samem gibanju, kot je zgodba o iskanju in o sprejemanju skozi gibanje. In o potovanju po valovitem morju, od otočka razočaranja do osvajanja celine poguma. 

Zadnje čase opažam, da sem vse bolj podobna tisti Polon(c)i izpred, uf več kot 15 let ...  Tisti punčki, ki je prvič na smučkah stala pri 4 letih in pri 6 že drvela po belih strminah s Smučarskim klubom Radovljica. Večino časa nisem preživela v šolskih klopeh, pač pa sem skozi vso osnovno šolo nabirala snežne zavoje in opravičene izostanke od pouka. Moje otroštvo je predstavljala rutina: 6.00 zajtrk s palačinkami – trening – 16.00 kosilo s pohančkom in zvečer, prepisovanje šolske snovi in ostalih nalog. Seveda sem doma imela bogato družino Barbik, plastično kuhinjo, mačko Lili in sobo spremenjeno v šolsko učilnico. Vendar sem vse skupaj lahko tudi nemudoma pustila, pograbila svojo hokejsko palico in odigrala hokej s fanti, divjala z BMX-om na domačem vrtu, kjer sva z bratom prirejala dirke, oboževala skoke z gugalnice in bila v šolski igri med dvema ognjema v ekipo vedno izbrana pred fanti, ker sem bila pač ... močnejša. V okviru treninga smučanja sem tako izkusila večino športov; košarko, nogomet, plezanje, kajak, skoke, MTB bajk, tenis, hokej ... ok, pustmo tek.  Torej, moja vzgoja je bil šport. 

Ampak.

Ob prehodu v gimnazijo sem imela vsega dovolj in z občutki jeze sem sklenila ne le konec, pač pa celotno preobrazbo v nešportnico in selitev v predalček običajnih »nič se mi ne da« najstnic. Šport je odplul v prisiljeno pozabo, telo pa je postalo žrtev negibanja.

Lahko izgubiš moč, vitalnost, vzdržljivost, športni duh, ŽELJO ... toda nikoli ne izgubiš naravne potrebe po gibanju. Slej ko prej se bo najprej uprlo telo, kaj kmalu pa tudi naš um, zdravje in srce. Nezapolnjena potreba po gibanju in odvečna energija, namreč lahko delujeta tudi kontradiktorno in kmalu se znajdeš v boju, kjer telo postane sovražnik in žrtev obenem, šport pa orodje za zlorabo. Počasi sem zato začela pluti iz zaliva uporništva  v vrtince spreminjanja in zanikanja sebe. Diete, fitnes, hujšanje.

Iz časov treninga smučanja, mi je namreč v zelo lepem spominu ostala vadba v fitnesu in ko sem prvič dobila nasvet in pomoč, da v svojo fitnes rutino vključim tudi prosti počep in benč, je bil moj odgovor nekaj v smislu »ni šans!« in »nočem biti taka ...«. Pa vendar sem čez par dni že veselo hengala na klopci, v kletki in ja, žal tudi pri ogledalih. In ravno zaradi slednjih sem zakrmarila v nikoli končane vrtince diet, tipične pazljive »lepe«  fitnes vadbe in v stremljenje po spreminjanju ter predvsem zanikanju svojega telesa, svoje genetike.

Šele pri 24ih letih, v svojem čisto prvem CrossFit WODu (hej, še kar se spomnim, 5 rund; 5x 60 kg deadlift in 10x burpee) sem prvič začutila, da nisem tako slaba kot sem ves čas mislila, da sem, da sem pravzaprav močna in da se lahko počasi neham spreminjati in raje začnem, kot sem to že počela v otroštvu, živeti s tem, kar resnično sem. Očitno vsako telo stremi k točno določenemu gibanju, ki mu najbolj ustreza, vendar to ni toliko pomembno, kot je ključno spoznanje, da je telo pravzaprav moj zaveznik in še zdaleč ne moj sovražnik ... ne več. 

Počasi sem od jeze do tekmovalnega športa in razočaranja nad seboj, začela jadrati v smer poguma ter sledenja sebi in ja, četudi se sliši še tako klišejsko, svojega srca. Danes vem, da nisem bila jezna na gibanje ali razočarana nad svojim telesom v gibanju, pač pa le izgubljena in prikrajšana za krmilo svoje plovbe življenja – šport. Danes torej vem, da vzgoja v otroštvu predstavlja trdno ogrodje barke, želja, srce in strast pa široko razpeta jadra. In kdo je veter? Učna lekcija, da me je obdobje brez športa pravzaprav naučilo, kaj mi šport pomeni.

Iz CrossFita sem zdaj zajadrala v vode Vigor Ground Olimpijskega dviganja uteži in prvič v življenju iskreno verjamem, da mi ni potrebno spreminjati svojega telesa, ker je pravzaprav močno, gibljivo, hitro, stabilno ... zdravo! In da, če pogumno sledim sebi in svojim strastem, ga hočem le še bogatiti, negovati in ceniti njegove naravne danosti. In danes tudi vem, da je pogum ravno to, da se prenehaš spreminjati in vključevati, ampak s srcem slediš sebi in ja, tudi svojemu telesu in svoji zgodbi v gibanju.

Tista modra Grandmother Willow iz Pocahontas bi rekla:

Que que na-to-ra
You will understand
Listen with your heart
You will understand.

Polona.