nedelja, 16. oktober 2011

www.trapezblog.com

Zdaj gre zares. Trapez blog pleza naprej in cilja na luno, ker hoče med zvezde. 

Od zdaj najprej je najin cyber svet na www.trapezblog.com. In nova domena ter strežnik sta šele začetek.

Nova celostna grafična podoba, nova presenečenja in trdna, močna vizija.


Pogum s srcem, pogled navzgor in iskrice divjine. Dve volkulji, iste sanje.


... blog who rides with the wolves ...


Hip hop na www.trapezblog.com. Tedi in Poli.

petek, 14. oktober 2011

Dogodivščine na popotovanju od zamere do poguma

Včasih pride kakšen dan, ko zjutraj ne upam niti odpreti oči, ampak raje še mal`, pa še mal`, pa še ... poležim v svoji votlinci, skrita pod veliko, nežno, toplo dekco. Ker nočem ven. 

Namreč v tej moji skrivnostni votlinci je precej udobno in zelo varno. In vanjo lahko ubežim kadarkoli si to zaželim oziroma kadarkoli začutim mrzel veter, zaradi katerega nočem ven na hladno, v ta velik, širni svet.

In danes je tak dan. Toda ...

Na popotovanju od zamere do poguma si popotnik, ki ne ostaja dolgo skrit, ampak le toliko, da se malo pocrklja. Namreč vsak, ki se je odločil za vrtoglavo vožnjo dveh občutij dobro ve, da s skrivanjem v varnih krajih, zamuja dragocene dogodivščine današnjega dne.


In danes vas vabim, da vstopite na moj vlak, lahko tudi prisedete v mojo lokomotivo in gremo na razburljivo, zabaviščnemu vlaku smrti podobno, popotovanje od jeze, ki kuje zamere do iskric, ki jih neti pogum.  




VSTOPNICA je vaša odločitev: Your task is not to seek for love, but merely to seek and find all the barriers within yourself that you have built against it.

Dobrodošli. Lahko se udobno namestite, vendar morate vedeti, da vam ne bo udobno. Ne, ne bo. Predlagam, da okna ne zastirate z zavesami, ker si omejite pogled v svet. Uf, se oproščam, če vas kdaj vrže iz sedeža tja do stropa, vas močno udari in pritrdi nazaj na tla, ampak vožnja je ... razburljiva! Na tem popotovanju bomo zapeljali v mnoge kraje in srečali mnoge obraze. In spoznali mnoge zgodbe. Posadka vas bo pogostila, ko se ji bo to zahotelo, ponudba pa je izjemno bogata: sram, strah, žalost, jeza, šibkost, hladnost, zaprtost, brezciljnost, izgubljenost, nemoč, ljubosumje ... No, glavo gor, nudimo tudi lepa občutja, toda z njim si morate postreči sami. Namreč ne razvajamo! Gremo.


Zapeljali se bomo skozi:
Savane otroštva, kjer strah vzbujajo zveri.
Kanjone nedavne preteklosti z votlinami zamer.
Poledenela morja, ki pokajo od jeze.
Temne gozdove s koreninami sramu.

Preden smo sedli na tale vlak, smo se učili preživeti: povsem nezavedno kovali, gradili in negovali različne zamere. Nekatere izvirajo iz otroštva, druge iz daljne in tretje iz bližnje preteklosti. Najdejo se tudi vsakodnevne, vendar niso tako vplivne, kot vse ostale. Naj vam razkrijem, da se jih vseh niti dobro ne zavedamo. Namreč značilnost zamer je, da se oblikujejo iz preprostega strahu pred občutkom sramu z namenom, da se zaščitimo. Pravzaprav so zamere shranjena jeza, ki je ne spustimo na prostost. Ali, samo malo, da pokukam v svoj slovarček, mmmmm, aha tle je!, tole bo ... nikoli izražena jeza na dogodek ali osebo, ki si to zasluži. Če jo hranimo v sebi, jo ponotranjimo in pretvorimo v zamero. Globoke, jezne zamere so izvor; ženske depresije, moškega alkoholizma (in oboje obratno), motenj hranjenja, različnih odvisnosti, zaprtosti, personalizacije, hladnosti, brezciljnosti, izgubljenosti, vdanosti, odtujenosti  ____________ (dodaj svoje).


Če ste sedli na moj vlak, potem ste ugotovili, da vas vaše, mogoče katero od zgoraj omenjenih občutij, nekako zavirajo. Da je vaša pot krožnica, po kateri ponavljate eno samo in isto pot. Pri meni je približno takole: občutek, da se nikamor ne premaknem, grozljiva stagnacija, vdanost v »ne morem«, nemoč za boj, želja po nevidnosti, sanje o 24/7 veselju in navdušenju, občutek sramu zaradi telesa, osebnosti, službe ... uf, dolg seznam.

Naj vam zaupam, da se na popotovanju tem občutjem ne boste izognili. Nikoli. Ampak, ko se boste minuto za minuto in kilometer za kilometrom soočali z vsemi, boste obenem spoznavali nova, še neodkrita občutja: empatija, sočutje, posluh, potrpežljivost in ljubezen do SEBE.

Če ste prisedli na moj vlak, se peljemo naproti dogodivščinam. Ker ste se ODLOČILI, da boste zavestno, tudi v najtemnejših krajih, našli skrinjice sočutja zase.

- To pomeni, da se boste na popotovanju sredi žalosti in solz zaradi odtujenosti, pogledali v ogledalo, zavestno našli nasmeh zase in se sami sebi zdeli simpatični, ker »oh, spet ta moja občutljivost«.

- Mogoče boste naleteli na dogodivščino strahu, kot jaz, kam naprej, ko pa se počutim tako nesposobno, nesigurno v svojo moč učenja in nezaupljivo vase. Vendar ne boste sprejeli prepreke, ampak boste z mojim vlakom in odločitvijo vstopili v avanturo, ker globoko nekje, dobro veste, da so te lastnosti le občutja, ne pa oprijemljiva stvarnost.

- Verjetno boste zabredli v kraje stare čarovnice jeze, ki kuha juh`co, začinjeno z določene osebo iz preteklosti. Ampak, ko boste že pri njej, se zavestno odločite, da jo ohladite najprej s sočutjem zase, ker bremena zamere ne potrebujete, in drugič, s sočutjem za  »z jezo prekuhano« osebo, ki je bila enkrat izgubljena v prav istih krajih, kot vi.

- Mogoče se boste iz praznega vagona, presedli v polnega, ker boste začutili, da nočete več bežati in, da tam zraven vas, zaenkrat še popoln tujec, potuje iz prav istega kraja, kot vi.

In to so le nekatere dogodivščine, s katerimi boste počasi & počasi opuščali stare zamere in začeli graditi pogum. Nekatere dogodivščine bodo kratke in burne, druge se bodo vlekle in vas vsak dan znova preizkušale. Če mislite, da ob prepreki na progi, ne morete še bolj poleteti in udariti ob strop ... lahko, verjemite.


Skrivnost do opuščanja stare, že rjaste jeze in zamere ni v prepričanju, da ne čutite. Ker dejstvo je, da čutite in da prav tako čuti tudi vaše telo. Rešitev leži v sočutju; enem najlepših občutij. Čustva ne morete zatreti (jeze), lahko pa vzbudite novega (sočutje).

Sočutje zase, da je povsem ok se jeziti, jokati, sramovati in trepetati od strahu. Da je to v naravi živih bitij. Mislite, da se volkulje in divje mačke in močne pajkovke in vse ostale živali ne bojijo?

Sočutje za osebe, ki so plod vaših zamer. To ne pomeni, da pozabite lekcijo, ki ste se jo naučili, ampak da sprejmete resnico, da so nekoč tudi oni sami hodili po vaši poti, izgubljeni. In to je srčni pogum.

Vendar preden se mi pridružite, pretuhtajte zakone popotovanja:
1) To ni express vlak, to je vlak potrepežljive hrabrosti.
2) Dogodivščine se ne zgodijo, zanje se namreč zavestno odločite. Zgodijo se prepreke.
3) Nihče ni kriv, vendar je vsak odgovoren. Zase.
4) Včasih bo vožnja celo tako divja, da boste poleteli skozi okno in udarili ob trda tla. Ampak bo vse ok, ker boste na trdnih tleh. Mi se bomo ustavili in vas počakali. Ne bomo pa vas pobrali, ker vstati boste morali sami. Saj veste, ne razvajamo!
5) Pred popotovanjem se ne zavarujte pri Triglavu ali Vzajemni. Ne pomaga.
6) Prav vsak, ki tole bere, je dobrodošel. Če si to želi. In, če hrani svojo zgodbo, ki jo bo pripovedoval med vožnjo, saj jo ostali popotniki želijo slišat. Ne pozabite, da smo konec koncev vsi na istem vlaku.

Vlak vozi vsak dan. Nima cilja, le vsakodnevno vožnjo. Verjame, da stare, globoke, grozljive zamere lahko uporabi kot gorivo, ki vzbudi in poganja srce vlaka aka. pogum v vožnji naprej. Ne išče sreče, ampak išče dogodivščine. Popotovanje je večno.

Prosim, če se vkrcate in namestite v poljubne sedeže. Počasi bomo odrinili iz doline zamer v planjave poguma.

Polona.

Fotke so sposojene iz risanke The Polar Express. Ene mojih najljubših.

nedelja, 2. oktober 2011

Kraj, kjer straši

Nekaj dni nazaj sem se sprehajala po gozdu, ki vzdolžno s strugo, spremlja reko Savo. Na nekem križišču poti, sem se odločila, da bom tokrat raje zavila desno na še neprehojeno pot, ki teče tik bo reki. No, ok všeč mi je bila ideja, da se bom tako:

Prvič, izognila klancu in hoji navzgor in
drugič, ker me je ta divjina še neprehoje poti izjemno privlačila. 


Če bi poznali kraj nad Fuxovo brvjo, bi vedeli, da gre za izjemno pokrajino s strmim pobočjem, bogatim z velikimi konglomerati, močnimi koreninami dreves, strugami hudournikov in občasnimi, svetlimi jasami žafrana. In na neki planjavi celo stoji lesena hišica, kjer je nekoč nek par za domačo živalco smatral čisto pravega leoparda. Ja, res je. Vse skupaj se bere izjemno lepo, vednar obenem tudi malce strašljivo. Cmok v grlu pa vzbudi tudi dejstvo, da sem tokrat krenila z udobne, ustaljene poti in zavila v zame še neprehoje divjino.

Hej, 
pot je bila neverejtno lepa, saj sem vmes posedala na ogromnih deblih, ki so počivali na prodnih obalah reke, risala vzorčke v mivko in ja, pazila, da ne pohodim česa živega (en moj strah).Občasno je pot izginila, ampak le za trenutek, saj jo je prestregla globoka struga hudurnika in nekaj skokov ali malo plezanja .. hop, že sem bila nazaj na moji poti. Sočasno sem globoko uživala, a obenem tudi strašljivo premišljevala ... kaj pa če ... kam sploh grem ... a je varno ... tole pa ni tko udobno ... Mogoče vam tole ne predstavlja težav, vendar zame še neraziskani kraji v katere se moram podati sama, ponazarjajo soočenje s strahom samote in nesigurnosti moje poti. 




Večinoma sem stopala po mehkih gozdnih tleh, odprtem prostoru visokih smrek in na desni strani, šumenjem ne tako divje reke Save. Toda v nekem trenutku se je pot zožala, zaostrila, prerasla s podrastjem, odela z visokim zelenim grmičevjem in zavila navzgor, jaz pa z ostro uperjenimi čuti začela opazovati iz katere strani bo zdaj-zdaj name planila pošast ... Ampak edina pošast je bila hudobna veverica, ki je name odvrgla storž, grozna pot pa se je razprla v z žafrani poraslo jaso in čutnim vonjem po jeseni.

In nekako tako gre tudi v življenju. Kraj, kjer straši je pravzaprav del naše osebnosti, ki ga napaja nesigurnost z nevedenjem in iz nje kaljen strah. Ta kraj nekateri opišejo kot cona neudobja, saj občutki, ki jih z vstopom vanjo doživljamo ... iskreno, res niso udobni. Sram, strah, tesnoba, vročina, otrdelost gibov, zmedenost, divji srčni utrip in še marsikaj.

Vsak izmed nas ima svoje kraje, prostore, sobe in okolja, ki strašijo in prav vsak izmed nas se z njimi spopade na samosvoj način. Jap, nekateri vanje raje sploh ne gremo. Eno takšno mentalno okolje je zame sigurno zaključek študija in ne-že-spet ta diploma. Zelo hudo si želim, da bi zrasla iz moje osebnosti in lastne ideje, vendar se obenem bojim prav tega, da bo moja lastna vizija zavrnjena. Ker vedno nekako katastrofiram, da če ni sprejeta moja ideja, sem zavrnjena jaz, jaz kot celostno bitje. Halo, pa je to res? Vsekakor ne.


Velikokrat se krajev, kjer straši, bojimo zaradi avtoritete. Verjetno izključno zaradi občutka ponižnosti, ki ga ta avtoriteta lahko vzbudi nad nami. Občutek, ki v tem prevlada je občutek sramu - vzrok za tako veliko trenj s samim seboj in še večkrat z drugimi. Večino neudobnih situacij (zdravnik, faks, služba, pogovor, šport ... you name it!) se bojimo prav zaradi občutka sramu, zaradi katerega se kasneje lahko počutimo ponižani, zapuščeni, sami, zavrnjeni, grdi, slabi, ranjeni ... ampak to je del človeške narave in to je del vsakega izmed nas, predvsem pa je to lahko del, ki s pogovorom gradi najmočnejše vezi z ljudmi in krepi vsem tako iskan, pogum. 

Kraj, kjer straši je vsaka situacija zaradi katere začutimo razigran želodec, tesnobne prsi in cmok v grlu. In to so kraji v katere moramo korakati, ker le skozi njih, lahko odkrijemo, kako močni v resnici smo. In res je, to so kraji kot moja gozda potka, ki se je v nekem trenutku zadušila, preverila mojo moč pozornosti nase v stanju beg ali boj in me na koncu skozi občutke nesigurnosti vodila do odprte, sveže jase.

Recimo zame je trenutno kraj, kjer straši, izdelava fotoalbuma za dokočno oceno, obisk profesorja in obrazložitev, zakaj me ni bilo velikokrat (ničkrat, iskreno) na njegovih predavanjih, čeprav fotografijo obožujem. In to je le en izmed 1000 x 10000 mojih vsakdanjih krajev, kjer straši.

Ampak! Tako kot sem želala spoznati divjino naših Radolških gozdov, želim zdaj spoznati divjino svoje osebnosti. Večinoma je moja motivacija »doooost mam same sebe« ali še bolje »kraji, ki so strašili v preteklosti, a so danes le še prave male zmage in trdni temelji moje osebnosti«.

Najlepši način, kako se spoprijeti s težkimi situacijami, posebno takšnimi, ki vključujejo sram in strah, je objektiven pogled na dejansko situacijo. Zmožnost ocene, kdaj katastrofirate (zaradi bujne domišljije ustvarjate subjektivne iluzije, kaj vse gre lahko narobe) in zelo pogumna zmožnost, za katero se mi zdi, da jo večina ljudi iz strahu izpušča -> zmožnost priznanja lastnih darov, talentov, sposobnosti, potencialov in znanj. Večina ljudi se sploh ne zaveda, kako neverjetni so lahko v resnici. 

Trapez domača naloga:

1) Naštej 10 srčno pogumnih dejanj, ki si jih v preteklosti sprejel zase, navkljub občutku sramu in strahu.

2) Kateri so tvoji kraji, ki strašijo?
Uf moram naštet svoje? Vsi zdravniki, vsi zobozdravniki, vsi profesorji, vsi razgovori za službe, ne že prošnje so scary, vsakršni kraji, ki jih še ne poznam in moram vanje sama, nevedenje o finačnem prihodku naslednji mesec, občutek, da me nekdo ne mara ...

3) V katerega izmed teh strašlivih krajev greš ta teden?
Jaz? V tistega opisanega tam nekje zgoraj o fotoalbumu. 

Pomembno, je da se naučimo živeti in zaupati vase prav v krajih, kjer straši. Življenje z garancijo namreč še zdaleč ni tako bogato in lepo, kot tisto, ki nas preseneča tako s težkimi kot izjemno lepimi trenutki. Ustvarjalci Nike reklam, so Michaelu Jordanu v scenarij oglasa med drugim zapisali: Failure gave me strength, pain was my motivation ... 

In ne pozabite na trdo delo, predanost, trud ...  Polona.