"Gibanje, stalno učenje, zdrav odnos do okolja in življenja ter dobra družba, to so gradniki za uspeh, ne pa številke. Številke so le posledica." par besed za prvi vtis, vso preostalo Matejevo zgodbo pa najdete v izjemno inspirativnem intervjuju spodaj.
Dosjeji Matej:
letnik rojstva: 1980 (tko so mi rekl)
Koliko si bil star, ko si prvič brcnil žogo: Okol 7-8
Najljubši komad oz. muzka za med športanjem: karkol, sam da seka
Najljubši film: Shawshank redemption
Quote (rek) za motivacijo: To find what you seek in the road of life,
the best proverb of all is that which says:
"Leave no stone unturned."
Edward Bulwer Lytton
Po športni izobrazbi si sicer nogometaš, ampak kadar firbcava, kaj vse počneš v gym-u, vidiva bogato paleto raznolikega gibanja; hengaš s štango, se privežeš na elastiko, skačeš, raztezaš ... tvoj zgodba o gibanju, kaj ti šport daje in kakšni so tvoji vadbeni cilji?
Čeprav sem že od cca. 8. leta nekako »poročen« z nogometom, pa se že praktično celo življenje udejstvujem tudi preko drugih oblik gibanja. Fizična pripravljenost mi je bila vedno motiv in cilj, ker pa sem ugotovil, da mi druge oblike vadbe lahko pomagajo tudi pri izbranem športu, sem se začel ukvarjati tudi z dvigovanjem uteži, kettlebelli, jogo, pilatesom, treningom propriocepcije, zadnje čase tudi gyrotonicom, skratka, vsem, kar bi mi pomagalo postati prožnejši, hitrejši, močnejši, bolj vzdržljiv...vadbeni cilji že nekaj časa niso omejeni na nogomet, saj ga igram le še za veselje, pač pa mi je važna vsesplošna pripravljenost in dobro počutje. Med treningom v Vigor Groundu si tako ali tako vsak dan postavljam nove cilje, saj imam vrhunske partnerje za trening, ki me potiskajo do meje mojih zmogljivosti. Jaz pa njih. :) Ugotovil sem, da s tovrstnim načinom vadbe oz vsestranskim pristopom k treningu lahko dosegam vrhunske rezultate na rekreativni ravni v večini športov in dejavnosti, ki niso tehnične narave.
Zato si občasno zastavljam cilje v panogah, ki niso ravno v moji zoni komforta, npr. kolesarski vzpon na Mangart, tek na daljše razdalje, olimpijsko dvigovanje uteži, itd.
Kakšen pristop sploh imaš do športa: po kom se zgleduješ, kdo ti je navidh, kateri principi vadbe so ti blizu ... ?
Odrasel sem kot eden izmed treh bratov, kjer je vsak treniral svoj šport. Že tekmovalnost med nami je v meni razvila spoštovanje do vseh vrst športov in treninga. Ker sem odrasel v ekipnem športu, sem prevzel tudi veliko vrednot, kot so žrtvovanje za soigralca, kolektivni duh, podrejanje skupini itd. Ko smo pri navdihih, sta bila to brata, ki sta vsak v svojem športu vedno dala vse in še več, ter mama in oče, ki sta nas vzgojila v športnem duhu. Zgled mi je vsak športnik, ki na igrišču da vse od sebe in ponosno predstavlja svoj šport. Pri principih vadbe so mi važni odprtost do inovacij v procesu treninga, razvoj vsestranskih telesnih spososbnosti in učenje osnovnih vzorcev gibanja za nadaljnji razvoj pri kateremkoli športu. Mislim, da bi moral vsak otrok čez osnovno šolo gibanja, ki bi vključevala gimnastiko, atletiko in osnovne funkcionalne gibe.
Do hrane imam nekako spoštljiv odnos, ki sem ga razvil čez čas. Vedno bolj mi je pomemben izvor hrane, način priprave in seveda sestavine. V glavnem vso hrano kupujem na trgu oz pri lokalnih trgovcih, še posebej pa rad sestavine dobim neposredno od kmetov oz pridelovalcev, včasih celo iz vrta kakega prijatelja. Rad jem raznovrstno, sezonsko hrano, glede na prej omenjen izvor pa pogosto izbiram ekološko izdelke. Čez dan jem bolj lahko hrano, saj popoldan treniram in sem ugotovil, da tako lažje treniram. Vseeno pa zaužijem dovolj visokoenergetskih sestavin, kot so razni oreški, hladno stiskana olja in sadje, ki mi zagotovijo energijo za napore, tako mentalne kot fizične. Na temo mesa bi rekel, da težko verjamem, da lahko vrhunski športnik zdrži brez, kljub temu, da sam ne pojem veliko mesa, mi je pri tem spet pomemben izvor oz. kakovost. Tudi glede dodatkov bi rekel, da jih nad določenim volumnom treninga nujno potrebujemo, saj je regeneracija sicer veliko počasnejša, pri čemer pa poleg sirotke in občasnih aminokislin sam ne uživam posebnih dodatkov. Zadnje čase za hidracijo prisegam predvsem na kokosovo vodo.
Od kje takšna ljubezen do kuhanja in zanimanje za drugačno, eksotično prehrano?
Kuhat me je navadil bivši cimer, ko sem študiral v Angliji. Bil je mal ženske v moškem telesu, ampak me je čist fasciniral z začimbami, ki jih je uporabljal, pa koliko časa si je vzel za pripravo hrane. Seveda so vsi ostali mislili, da je usekan. :) Sicer sem pa nadaljnjo ljubezen do kuhanja razvil prek potovanj – v vsaki državi rad poskusim kaj domačega, tradicionalnega, potem pa to nekako poskusim prenest v lokalno okolje, seveda v malce spremenjeni obliki. Žal v centru Ljubljane (še) ni kokosovih palm. Sicer sem postal bolj vesten glede hrane tudi zaradi športa, kjer je jasno, da s pomanjkljivim vnosom hranil pač ne moreš doseči vrhunske rezultate.
Popotnik po duši; če bi zdajle imel 15 minut časa, da spokaš kovček in kupiš letalsko karto, potem pa samo še »dopuuust«, kam bi jo mahnil in zakaj?
Sej ponavad v takem času spakiram in grem! Ne maram velik s sabo nosit na potovanja, čeprav mi vedno torbo obteži kakšna knjiga. Sicer bi se vedno na prvo žogo zaletel do Brazilije, ki mi je v zadnjih sedmih letih postala drugi dom, saj grem praktično vsako leto nazaj. No, na seznamu želja je še ogromno krajev, sigurno še kakšnih fajn eksotičnih in pustolovskih, kot so Iran, Japonska, Nova Zelandija, Tibet, Južna Afrika ... ampak če bi me zbudu sred noči in mi dal avionsko karto v roko, bi si želel, da gor piše Rio de Janeiro ;-) Razlog: energija ljudi, veselja do življenja, odportost družbe, hrana, ples na vsakem koraku...
Kaj ti dajejo potovanja? Imaš kakšno posebno zanimivo izkušnjo s potovanj, ki je ne boš nikoli pozabil?
Vsako potovanje je posebno in poglavje zase. Nikoli ne bom pozabil prve poti v Brazilijo. Tam sem bil mesec dni in se vrnil prerojen. Občutil sem tisto pravo svobodo, ko v vsakem trenutku misliš, da se ti ne more v življenju zgoditi nič hudega, saj si doživel vrhunec. Potovanja so mi dala več trajnih in trdnih prijateljstev, znanje jezikov, tujih kultur in navad, navsezadnje pa tudi veliko poslovnih stikov, ki jih poskušam s pridom izkoristit. Ko potuješ, si za vsakega kot prazen list papirja, ljudje te sprejmejo glede na energijo in samozavest, ki jo izžarevaš.
Najbolj zanimiva izkušnja pa je najbrž iz karnevala iz Brazilije, bolj točno Salvadorja. Ena izmed njihovih največjih pop zvezdnic, Ivete Sangalo, me je povabila na oder med nastopom, kjer sem skupaj z njo in nekaj gosti odpel eno izmed hitov karnevala tisto leto. V portugalščini. :)
Kaj si študiral in kaj vse počneš trenutno (službeno seveda)?
Študiral sem upravljanje in varstvo okolja v Bristolu v Angliji, po tem pa se vpisal še na magistrski študij varstva okolja na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Ker sem med tem naredil izpit za sodnega tolmača za angleščino, me je usoda napotila v podjetniške vode, saj sem odprl prevajalsko podjetje
Trans Linguis, kjer uspešno delam že skoraj 7 let. Med tem sem skupaj s prijateljem odprl vadbeni center, ki ga danes poznate pod imenom
Vigor Ground, tam pa poleg soustvarjanja poslovne strategije vodim tudi treninge. Trenutno mi kar nekaj časa vzame tudi nogometni klub Svoboda, kjer sem predsednik kluba, zraven pa (spet) aktivno tudi igram. Dolgčas mi ni.
Lahko na kratko opišeš zgodbo ustvarjanja Vigor Ground-a, od začetkov do danes.
Ne, ampak bom probal. :) Vse se je začelo, ko sem zaključil aktivno športno pot v nogometu in sem iskal nove vrsti vadbe oz. treninga. Istočasno je aktivno športno pot zaključil tudi Žiga (aka File) in moj brat Luka. Skupaj smo začeli s skupinsko vadbo v Mostecu, kjer smo trenirali s kettlebelli in drugimi pripomočki v obliki intenzivnega treninga, prilagojenega za športnike in rekreativce. Kmalu sta povpraševanje in udeležba zrasla do te mere, da smo morali poiskati prostor, ki smo ga našli na trenutni lokaciji na Celovški 175. Ker smo se v tistem obdobju ukvarjali v glavnem s kettlebelli, smo center imenovali kettlebells center. Čez čas smo prek lastnega udejstvovanja, izobraževanja in povpraševanja ponudbo oz. programe treninga prilagodili in razširili, k sodelovanju privabili nove trenerje in ustvarili homogeno ekipo, ki diha za skupni cilj. Iz tega je nastala tudi nova blagovna znamka, Vigor oz. Vigor Ground. Danes ponujamo treninge za mlade, rehabilitacijo vrhunskih športnikov, pripravo za cele ekipe vrhunskih športnikov, boot campe, tekmovalne programe s kettlebelli, programe za olimpijsko dvigovanje uteži, vadbo crossfit in še bi lahko našteval. Tako na doseženo kot na celo ekipo, ki sodeluje v Vigor Groundu, sem izjemno ponosen! Nikakor ne smem pozabit na mojega brata Luko, ki nam je vsem v gymu zgled in zelo uspešno vodi lasten gym (pred kratkim preimovan v Vigor Ground USA) v Seattlu v ZDA.
Vstanem okoli 6ih, naredim vaje za mobilnost, pojem zajtrk, pregledam novice na Tvju. Če imam jutranji trening, grem v Vigor Ground, sicer se dobim s kakim prijateljem na jutranji kavi. Temu običajno sledi kakšno tolmačenje, obisk pisarne Trans Linguisa za uskladitev tekočih zadev z vodjo projektov, po možnosti še kakšen krajši prevod, čeprav imam čez dan veliko sestankov in usklajevanj glede tekočih zadev v podjetjih. Vmes je vedno še kakšna obveznost za NK Svobodo, ki jo poskušam rešit tekom dneva, če se le da. Vedno si vzamem čas za kosilo in še kakšno kavo v Zvezdi, kar je že svojevrsten ritual. Ponavadi se vrnem v pisarno, kjer me čaka še kakšen pregled sodnih prevodov, preden jih oddamo naročnikom, potem pa se počasi začnem pripravljati na trening, bodisi na Svobodi ali pa v Vigor Groundu. Po treningu si poskušam privoščit kakovosten obrok, zvečer pa se običajno vrnem za tipkovnico, da uredim korespondenco, dokončam kak prevod in si pripravim naloge za naslednji delovni dan. Za kake pol urce prižgem TV, v roke vzamem knjigo, potem pa probam kako urco odspat. :)
Če bi se zdaj udobno namestili na kavč in začeli eno debato »kako uspešno furati svoje podjetje«, kaj bi nama svetoval?
Izberita si nekaj, kar vaju veseli. Zveni enostavno, pa ni. Nekaj, kar te bo veselilo tudi čez 5, 10 let. Jaz sem začel s poslom v dejavnostih, kjer ni bilo potrebnega veliko vložka, tako da vsakemu predlagam, razen če nima kakega strica iz Amerike, da se loti kapitalsko manj intenzivne dejavnosti, ali pa seveda poišče investitorje, če je ideja bolj velikopotezna. Žal nič ne nadomesti trdega dela. Ključ do uspeha je vsekakor tudi v sodelavcih oz. da se obdaš s kompetentnimi ljudmi, predvsem pa z ljudmi, ki nimajo enakih lastnosti, kot jih imaš sam, saj se je treba (predvsem v majhnih podjetjih) vseskozi dopolnjevati in prilagajati. Pomembno je imeti vizijo, kaj hočeš doseči, to pa lahko narediš le z dobrim poslovnim sistemom. Ne vem, če lahko ljudem predavam o podjetništvu, lahko pa marsikomu svetujem, kako biti podjetnik in hkrati živeti kakovostno življenje. Kako ustvariti nekaj iz nič. Sicer pa mora imeti vsak podjetnik ravnovesje v življenju. Če nimaš ravnovesja, se boš prej ali slej zlomil. Gibanje, stalno učenje, zdrav odnos do okolja in življenja ter dobra družba, to so gradniki za uspeh, ne pa številke. Številke so le posledica.
Dnevi, ko sem v Ljubljani, so tako ali tako po meri. Obveznosti sicer so, ampak jih z veseljem opravljam. Men ni lepšega kot zgodaj vstat, it u gym in narest dober trening z mojo jutranjo boot camp ekipo, potem pa z njimi na kavo, in vse to pred 9h zjutraj. Čez dan vedno paše iti na dobro kosilo s prijateljem, še najbolj pa sem vesel, ko se iz tujine v Ljubljano vrnejo oče in/ali moja dva brata, s katerimi gremo na kavo ali kosilo in debatiramo o tem, kaj smo kaj počeli od zadnjič, ko smo bili skupaj. Popoldan oz. zvečer mora bit nujno na sporedu trening, da porabim energijo oz. se »vrnem v ravnovesje« :) Po treningu dobra večerja, ki si jo pripravim sam ali pa v dobri restavraciji. Zvečer pijača s prijatelji. Good times.
Ko potujem, so dnevi vedno po meri, saj raziskujem in tempo prilagodim počutju. Še vedno določene stvari ostajajo iste: gibanje, dobra hrana, edino več raziskovanja je, veliko berem takrat. V Londonu, ki je moj drugi dom, imam tudi določene rituale, rad se dobim s prijatelji, ki tam živijo, z očetom sva v Wimbledonskem Village-u stalne stranke v libanonskem lokalu. Če bi imeli tam še boljšo kavo bi razmislil o selitvi nazaj v Anglijo. :)
Kakšen je tvoj odnos do življenja nasploh: uživanje, trdo delo, na izi, stroga disciplina ... ?
Vsega mora bit mal – če ne delaš, ne moreš uživat, za delo rabiš disciplino in tako se nekak zaključi krog. Važno je, da veš ZAKAJ delaš! Jaz delam stvari, ki me veselijo, z ljudmi, ki jih imam rad in jih spoštujem, zato mi ni težko veliko delat, če je treba. Nisem pa deloholik. Kavica, kozarc dobrega vina, dobra hrana, dobra družba in smeh. Veliko smeha...za to se živi.
In še ena hitra:
Zjutraj, ko vstaneš najprej: Nardim par vaj joint mobility, pogledam Sky News, se stuširam, nardim zajtrk, nekak v tem vrstnem redu, čeprav ne vedno.
Navijaš za nogometni klub: Liverpool – You'll Never Walk Alone!! In pa seveda NK Svoboda!
Film, ki te spravi v jok: La vita e bella, Schindler's list, Dead poets society
Tvoj hobi za katerega ne vemo: rad bi se (spet) lotil igranja kakega inštrumenta in plesa, ampak zaenkrat ni časa, bo pa eden od teh (upam) kmalu hobi, za katerega ne boste vedl;-)
Lastnosti, ki jih najbolj ceniš in se jih razveseliš pri človeku: veselje do življenja, odprtost, sproščenost, strast, optimizem, požrtvovalnost
Kaj te najbolj razjezi: Ko me kdo jemlje za samoumevnega in me ne spoštuje za to kar sem! Sicer pa me moti vzvišenost in prekomerna aroganca. Vsak poklic si zasluži spoštovanje, če ga opravljaš vestno in z ljubeznijo.
Kdo bo dobil zmagal dvoboj File vs. Mate? File bo blizu, sam zmagovalec je znan;-) Scenarij: Fileta bo v zadnji seriji zakislil v listih, jaz pa bom z nasmehom na obrazu naredil zadnjih 50 burpeejev :)
Hehe... no, Trapez privošči obema najbolje, Mateju pa se zahvaljuje za resnično navdihujoče besede, superprijetno druženje in slastno pogostitev... ter želi še naprej življenje po meri. ;)
Tedi&Poli
