Moj šport: Olimpijsko dviganje uteži

Ah ... ne morem se zlagati in trditi, da me besede kot »a se hočeš še bolj nabit« ne zmotijo. Itak, da me. Vedno znova. Vendar mogoče le za kakšno minuto, uro, največ dve ... Dolgoročno mi namreč ne morejo do živega, ker ko v neko dejavnost vključiš tudi veeelik del svoje srčnosti, ker se v njej počutiš »da resnično si to, kar si«,  skleneš premirje s samim seboj, razumeš zakaj to počeš in postaneš ... neustavljiv. 

Nekaj za uvod ... 

In nekako tako čutim (zaenkrat še zelo, zelo svež) svoj šport: Olimpijsko dviganje uteži. Verjamem, da vam je presenetljivo in čudno, da se v tem športu udejstvuje punca – ki jo po vrhu vsega še poznate – ampak ne vem, jaz sama se tega niti ne sprašujem, niti mi ni pomembno, važno je le, da rada delam, to kar počnem. :)

Če za trenutek skočimo nazaj v leto 1896, natančneje v Atene, bomo med devetimi olimpijskimi športi našli tudi Olimpijsko dviganje uteži. Ta šport je bil namreč del prvih modernih Olimpijskih iger, in velja za šport, ki v vsamem jedru nosi bogato zgodbo in močno zgodovino. Žal pa je vsaj pri nas, izgubil na prepoznavnosti in ... no, ni pomembno, stvari se spreminjajo, zdaj ga treniram jaz.

Sama sem se z njim prvič seznanila skozi CrossFit in ... he, he še zdaj imam shranjen točen datum in dosežek mojih prvih poskusov snatch-a in clean-a, čeprav takratno tehniko skušam pozabit. No, in sčasoma me je moj trener Vigor Damjan aka. Damjan Čanžek odrešil muk aerobne vadbe na 2 nogah in dal izjemno lepo priložnost v treningu Oly weightliftinga. :)

Globok udihnem in primem štango

Torej,  potrebujemo sebe, 20 kg (ali punce 15) težko olimpijsko palico in nekaj kolutov (uteži). Se pravi, mi kot funkcionalni mehanizem smo izzvani, da breme prenesemo iz najnižje točke: dno oz. tla – do navišje: nad glavo (pokončen, vzravnan položaj telesa z iztegnjenimi rokami). Tekmuje se v dveh različnih dvigih: v potegu (snatch) – dvig bremena v eni potezi in sunku (clean & jerk) – dvig bremena v dveh potezah: najprej do ramen – nalog (clean) in takoj zatem od ramen nad glavo - sunek (jerk). Več o sami tehniki z video prikazom si lahko pogledate na Vigor Ground weightlifting podstrani.

Se pravi, to je šport, kjer nekaj velja športni nastop in je merljiv v teži dvignjenega bremena. Mi weightlifterji se nočemo »nabit«, ampak želimo izboljšat svoj max oz. najtežje breme, ki ga zmoremo po vseh predpisanih pravilih, še dvigniti v določeni tehniki. Na tekmi imaš za vsak dvig na voljo 3 poskuse in ravno to je lepota oly liftinga; vse tone truda in vse trmaste ure treninga, preživete v gym-u, se na koncu obelodanijo v le nekaj sekundah. In v tem je trik, da WL ni le fizični napor, ampak tudi hud psihološki izziv.

No, ampak tole ni objava s strokovnimi recepti za več dvignjenih kilogramov, je le moj osebni pogled oziroma moje doživljanje omenjenega športa. In tole ne bo le post o WL, ampak bo pravzaprav tudi post o življenju, saj vsi občutki s platforme, zelo lepo sovpadejo tudi s tistimi »hudički« – aka. tečnimi mislimi iz vsakdanjega življenja.

Zakaj mi je sploh tako všeč?

Zelo mi je všeč, ker do izraza pride najmočnejša lastnost, ki jo poseduje moje telo, fizična moč. Lastnost, ki sem se jo, priznam včasih sramovala in imam z njo še danes tja in sem težave. V tem športu je namreč telo, ki je bilo včasih tarča vseh možnih dietnih in fitnes formatiranj, našlo svoje mesto.

Zelo, zelo mi je všeč, ker zahteva tako celovitega športnika in predstavlja hudo tehnično spretnost. Na prvi pogled res izgleda precej simple: »zagrab štango, mal vdihn, bod hiter in naj štanga kar poletiiii v zrak in poj jo le še ujem – nad sabo seveda. Pri sunku pa ne pozabit na vmesno postajo, tm okol ramen.«

Ahmmm ... v bistvu prav s potegom ugotoviš, kje vse te lastni telesni fizikalni zakoni pustijo na cedilu – beri: kje nisi gibljiv (ali sploh zmoreš narediti počep z iztegnjenimi rokami in bremenom nad glavo), kdaj nisi stabilen (ti dregetajo kolena ven – not ali valovi hrbtenica), kje ti manjka moči (sploh zmoreš povleči breme dovolj visoko), kako hudo te heca koordinacija gibov (znaš uskladiti gibe in z njimi ujeti prave momente) ... in še marsikaj.

Ok, recimo, da ste dobili malce občutka, kako bi en delček Oly liftinga lahko izgledal, vendar ... se tista prava zabava v tem športu začne šele, ko spoznaš ...

No in zelo, zelo, zelo mi je všeč ... kaj vse lahko iztisne iz mene in mi naznani, no ali kar direktno da vedeti, kje vse so predvsem moje psihične omejitve. Recimo, ali sploh upate izvesti gib, kaj pa dvigniti, ujeti in odvržti breme? Zaupate vase? Kako pa kaj vaša odločnost? No in kje je zdaj ta potrpežljivost?  A ni tole malo podobno občutkom in odločitvam iz vsakdanjega življenja?

Tako me moj Oly lifting počasi oz. me je že kar lepo:
- Izpisal iz kluba samodokazovanja »dej mi minuto pa ti nabijem tok nalogov, kukr jih hočš«.
- Prepričal, da opustim priljubljeni hobi: »mojo osebnost defenirajo številke, cifre, mere ... «.
- Odslovil »obrambni, nikoli zadovoljen perfekcionizem« in pustil na cedilu mojo  »nepotrpežljivost«
- Ozdravil odvisnost »s športom numb-am (omrtvičim) vse težave«.
- ... khm, khm recimo, da ima včasih še vedno kar hude »issues-e« z mojo trmo.

Vse naštete zadeve te v tem športu hudo omejujejo oziroma iskreno, ko sem začela usmerjati samo WL trening, mi je po glavi rojil preprost stavek »f**k ej .... (globok izdih + primte se za glavo) ... ej tole me bo še toook stvari naučilo«. 


In še tole ... 


In zato mi je moj Oly lifting tako zelo LEP šport. Ker ga ne morem izkrivljat z nobenim kognitivnim-vedenjskim orožjem, ne pali niti na jok in solze, kaj šele na trmoglavost in zaletavost ... in včasih je pravi boj tam na platformi, ampak ko pridem domov sem čist prevzeta nad njegovo močjo »o hudo, kva mi je dons Oly naredu«. V bistvu kar hitro ugotoviš, da gre za precej globok šport, kjer moraš odvržti nekaj starih prepričanj, ki so te do zdaj omejevala in zgraditi kakšno novo, ki te bo popeljalo naprej, ven iz ugodja v nove zmage.

Vsak trenutek treninga hočeš iz sebe iztisnit najboljše, kar v tistem trenutku lahko. Ampak veš, da bo »najboljše kar zmorem« iz trenutka v trenutek variralo in snatch v ponedeljek, ne bo nujno enak tistemu v četrtek. Seveda ciljaš na to, da bo boljši, ampak veš, da bo kdaj tudi slabši in da je to le naravni del učnega procesa.

Nekako tako kot življenje samo; gradiš zaupanje, da zmoreš in obenem razvijaš potrpežljivost in ljubezen do sebe, da četudi ti kdaj spodrsne, še vedno naprej verjameš vase, da ZMOREŠ. Začenjaš sprejemati tudi svoje  šibke treninge (ranljivost), ker veš, da te prav ti povežejo z  močnejšimi (zaupanje). Ker te kar naenkrat ne bremeni več »moram uspeti«, niti te ni strah »kaj pa če nisem dovolj dobra«. Ravno zato mi prav nobena beseda & niti odnos, ne moreta več do živega. Ker verjamem le še v občutke, ki so strjeni v tej objavi bloga.

Polona.

thx Karolini za pomoč pr fotkanju, posnetih v: Vigor-ju.