NEUNIČLJIVI

Vstanem. Vzravnam. Ramena nazaj. Glavo gor. Pogled naravnost.

VDIHNEM.

V mislih vem. V dejanjih ne vedno. Tekmujem le sama s sabo. Vsak trening, vsak nastop, vsak dan ... si želim biti le boljša JAZ.

Vsak korak hitreje, vsak skok višje, vsak dvig večje, vsak premik trdnejše, vsak kilometer vztrajnejše in vsak trening ... sem samo ... SAMA SEBI MERILO. Edino.

Izmed vseh številk. Vseh časov. Vseh razdalj. Vseh tež in vseh korakov. MI tvoji ne pomenijo prav veliko. VERJAMEM LE V SVOJE.

Uperim um, naravnam misli in zaupam. Vase, v prijem, v trdnost in v dvig. Vase, v dih, v vztrajnost in v korak. Vase, v višino, v odriv  in v skok. VASE, V GIBANJE in V ŽIVLJENJE. Ne sprejemam, da si me bremena, razdalje, višine, časi  lastijo ... vendar dovolim, da me ženejo naprej. Vedno znova.

Ne bremenim se z zmago in ne bojim se padca. VERJAMEM V NAJBOLJŠE kar zmorem v danem trenutku. Med vzponom splezam čez skale, se izgubljam v ravninah, zdrsnem v blato, se borim s prepričanji in osvojim vrh. A že vidim naslednjega.

In naslednjega. In ... verjamem v vzpon, v pot, v smer.

Šele, ko odložim  breme, zaključim kilometer, sestopim z višine ... lahko dvignem, osvojim in splezam NOVEGA ... težjega, daljšega, višjega in boljšega. Pa četudi ne. Šele, ko si dovolim biti šibka, resnično postanem MOČNA. In svobodna.

Šele ko opustim prepričanje vrednotenja ob vplivu primerjave, postanem AVTENTIČNA.

Postanem NEUNIČLJIVA.


IZDIHNEM.  

Enako ti. Vi. 


Polona.