www.trapezblog.com

Zdaj gre zares. Trapez blog pleza naprej in cilja na luno, ker hoče med zvezde. 

Od zdaj najprej je najin cyber svet na www.trapezblog.com. In nova domena ter strežnik sta šele začetek.

Nova celostna grafična podoba, nova presenečenja in trdna, močna vizija.

Pogum s srcem, pogled navzgor in iskrice divjine. Dve volkulji, iste sanje.


... blog who rides with the wolves ...


Hip hop na www.trapezblog.com. Tedi in Poli.

Dogodivščine na popotovanju od zamere do poguma

Včasih pride kakšen dan, ko zjutraj ne upam niti odpreti oči, ampak raje še mal`, pa še mal`, pa še ... poležim v svoji votlinci, skrita pod veliko, nežno, toplo dekco. Ker nočem ven. 

Namreč v tej moji skrivnostni votlinci je precej udobno in zelo varno. In vanjo lahko ubežim kadarkoli si to zaželim oziroma kadarkoli začutim mrzel veter, zaradi katerega nočem ven na hladno, v ta velik, širni svet.

In danes je tak dan. Toda ...

Na popotovanju od zamere do poguma si popotnik, ki ne ostaja dolgo skrit, ampak le toliko, da se malo pocrklja. Namreč vsak, ki se je odločil za vrtoglavo vožnjo dveh občutij dobro ve, da s skrivanjem v varnih krajih, zamuja dragocene dogodivščine današnjega dne.


In danes vas vabim, da vstopite na moj vlak, lahko tudi prisedete v mojo lokomotivo in gremo na razburljivo, zabaviščnemu vlaku smrti podobno, popotovanje od jeze, ki kuje zamere do iskric, ki jih neti pogum.  

VSTOPNICA je vaša odločitev: Your task is not to seek for love, but merely to seek and find all the barriers within yourself that you have built against it.

Dobrodošli. Lahko se udobno namestite, vendar morate vedeti, da vam ne bo udobno. Ne, ne bo. Predlagam, da okna ne zastirate z zavesami, ker si omejite pogled v svet. Uf, se oproščam, če vas kdaj vrže iz sedeža tja do stropa, vas močno udari in pritrdi nazaj na tla, ampak vožnja je ... razburljiva! Na tem popotovanju bomo zapeljali v mnoge kraje in srečali mnoge obraze. In spoznali mnoge zgodbe. Posadka vas bo pogostila, ko se ji bo to zahotelo, ponudba pa je izjemno bogata: sram, strah, žalost, jeza, šibkost, hladnost, zaprtost, brezciljnost, izgubljenost, nemoč, ljubosumje ... No, glavo gor, nudimo tudi lepa občutja, toda z njim si morate postreči sami. Namreč ne razvajamo! Gremo.


Zapeljali se bomo skozi:
Savane otroštva, kjer strah vzbujajo zveri.
Kanjone nedavne preteklosti z votlinami zamer.
Poledenela morja, ki pokajo od jeze.
Temne gozdove s koreninami sramu.

Preden smo sedli na tale vlak, smo se učili preživeti: povsem nezavedno kovali, gradili in negovali različne zamere. Nekatere izvirajo iz otroštva, druge iz daljne in tretje iz bližnje preteklosti. Najdejo se tudi vsakodnevne, vendar niso tako vplivne, kot vse ostale. Naj vam razkrijem, da se jih vseh niti dobro ne zavedamo. Namreč značilnost zamer je, da se oblikujejo iz preprostega strahu pred občutkom sramu z namenom, da se zaščitimo. Pravzaprav so zamere shranjena jeza, ki je ne spustimo na prostost. Ali, samo malo, da pokukam v svoj slovarček, mmmmm, aha tle je!, tole bo ... nikoli izražena jeza na dogodek ali osebo, ki si to zasluži. Če jo hranimo v sebi, jo ponotranjimo in pretvorimo v zamero. Globoke, jezne zamere so izvor; ženske depresije, moškega alkoholizma (in oboje obratno), motenj hranjenja, različnih odvisnosti, zaprtosti, personalizacije, hladnosti, brezciljnosti, izgubljenosti, vdanosti, odtujenosti  ____________ (dodaj svoje).

Če ste sedli na moj vlak, potem ste ugotovili, da vas vaše, mogoče katero od zgoraj omenjenih občutij, nekako zavirajo. Da je vaša pot krožnica, po kateri ponavljate eno samo in isto pot. Pri meni je približno takole: občutek, da se nikamor ne premaknem, grozljiva stagnacija, vdanost v »ne morem«, nemoč za boj, želja po nevidnosti, sanje o 24/7 veselju in navdušenju, občutek sramu zaradi telesa, osebnosti, službe ... uf, dolg seznam.

Naj vam zaupam, da se na popotovanju tem občutjem ne boste izognili. Nikoli. Ampak, ko se boste minuto za minuto in kilometer za kilometrom soočali z vsemi, boste obenem spoznavali nova, še neodkrita občutja: empatija, sočutje, posluh, potrpežljivost in ljubezen do SEBE.

Če ste prisedli na moj vlak, se peljemo naproti dogodivščinam. Ker ste se ODLOČILI, da boste zavestno, tudi v najtemnejših krajih, našli skrinjice sočutja zase.

- To pomeni, da se boste na popotovanju sredi žalosti in solz zaradi odtujenosti, pogledali v ogledalo, zavestno našli nasmeh zase in se sami sebi zdeli simpatični, ker »oh, spet ta moja občutljivost«.

- Mogoče boste naleteli na dogodivščino strahu, kot jaz, kam naprej, ko pa se počutim tako nesposobno, nesigurno v svojo moč učenja in nezaupljivo vase. Vendar ne boste sprejeli prepreke, ampak boste z mojim vlakom in odločitvijo vstopili v avanturo, ker globoko nekje, dobro veste, da so te lastnosti le občutja, ne pa oprijemljiva stvarnost.

- Verjetno boste zabredli v kraje stare čarovnice jeze, ki kuha juh`co, začinjeno z določene osebo iz preteklosti. Ampak, ko boste že pri njej, se zavestno odločite, da jo ohladite najprej s sočutjem zase, ker bremena zamere ne potrebujete, in drugič, s sočutjem za  »z jezo prekuhano« osebo, ki je bila enkrat izgubljena v prav istih krajih, kot vi.

- Mogoče se boste iz praznega vagona, presedli v polnega, ker boste začutili, da nočete več bežati in, da tam zraven vas, zaenkrat še popoln tujec, potuje iz prav istega kraja, kot vi.

In to so le nekatere dogodivščine, s katerimi boste počasi & počasi opuščali stare zamere in začeli graditi pogum. Nekatere dogodivščine bodo kratke in burne, druge se bodo vlekle in vas vsak dan znova preizkušale. Če mislite, da ob prepreki na progi, ne morete še bolj poleteti in udariti ob strop ... lahko, verjemite.

Skrivnost do opuščanja stare, že rjaste jeze in zamere ni v prepričanju, da ne čutite. Ker dejstvo je, da čutite in da prav tako čuti tudi vaše telo. Rešitev leži v sočutju; enem najlepših občutij. Čustva ne morete zatreti (jeze), lahko pa vzbudite novega (sočutje).

Sočutje zase, da je povsem ok se jeziti, jokati, sramovati in trepetati od strahu. Da je to v naravi živih bitij. Mislite, da se volkulje in divje mačke in močne pajkovke in vse ostale živali ne bojijo?

Sočutje za osebe, ki so plod vaših zamer. To ne pomeni, da pozabite lekcijo, ki ste se jo naučili, ampak da sprejmete resnico, da so nekoč tudi oni sami hodili po vaši poti, izgubljeni. In to je srčni pogum.

Vendar preden se mi pridružite, pretuhtajte zakone popotovanja:
1) To ni express vlak, to je vlak potrepežljive hrabrosti.
2) Dogodivščine se ne zgodijo, zanje se namreč zavestno odločite. Zgodijo se prepreke.
3) Nihče ni kriv, vendar je vsak odgovoren. Zase.
4) Včasih bo vožnja celo tako divja, da boste poleteli skozi okno in udarili ob trda tla. Ampak bo vse ok, ker boste na trdnih tleh. Mi se bomo ustavili in vas počakali. Ne bomo pa vas pobrali, ker vstati boste morali sami. Saj veste, ne razvajamo!
5) Pred popotovanjem se ne zavarujte pri Triglavu ali Vzajemni. Ne pomaga.
6) Prav vsak, ki tole bere, je dobrodošel. Če si to želi. In, če hrani svojo zgodbo, ki jo bo pripovedoval med vožnjo, saj jo ostali popotniki želijo slišat. Ne pozabite, da smo konec koncev vsi na istem vlaku.

Vlak vozi vsak dan. Nima cilja, le vsakodnevno vožnjo. Verjame, da stare, globoke, grozljive zamere lahko uporabi kot gorivo, ki vzbudi in poganja srce vlaka aka. pogum v vožnji naprej. Ne išče sreče, ampak išče dogodivščine. Popotovanje je večno.

Prosim, če se vkrcate in namestite v poljubne sedeže. Počasi bomo odrinili iz doline zamer v planjave poguma.

Polona.

Fotke so sposojene iz risanke The Polar Express. Ene mojih najljubših.

Kraj, kjer straši

Nekaj dni nazaj sem se sprehajala po gozdu, ki vzdolžno s strugo, spremlja reko Savo. Na nekem križišču poti, sem se odločila, da bom tokrat raje zavila desno na še neprehojeno pot, ki teče tik bo reki. No, ok všeč mi je bila ideja, da se bom tako:

Prvič, izognila klancu in hoji navzgor in
drugič, ker me je ta divjina še neprehoje poti izjemno privlačila. 


Če bi poznali kraj nad Fuxovo brvjo, bi vedeli, da gre za izjemno pokrajino s strmim pobočjem, bogatim z velikimi konglomerati, močnimi koreninami dreves, strugami hudournikov in občasnimi, svetlimi jasami žafrana. In na neki planjavi celo stoji lesena hišica, kjer je nekoč nek par za domačo živalco smatral čisto pravega leoparda. Ja, res je. Vse skupaj se bere izjemno lepo, vednar obenem tudi malce strašljivo. Cmok v grlu pa vzbudi tudi dejstvo, da sem tokrat krenila z udobne, ustaljene poti in zavila v zame še neprehoje divjino.

Hej, 
pot je bila neverejtno lepa, saj sem vmes posedala na ogromnih deblih, ki so počivali na prodnih obalah reke, risala vzorčke v mivko in ja, pazila, da ne pohodim česa živega (en moj strah).Občasno je pot izginila, ampak le za trenutek, saj jo je prestregla globoka struga hudurnika in nekaj skokov ali malo plezanja .. hop, že sem bila nazaj na moji poti. Sočasno sem globoko uživala, a obenem tudi strašljivo premišljevala ... kaj pa če ... kam sploh grem ... a je varno ... tole pa ni tko udobno ... Mogoče vam tole ne predstavlja težav, vendar zame še neraziskani kraji v katere se moram podati sama, ponazarjajo soočenje s strahom samote in nesigurnosti moje poti. 

Večinoma sem stopala po mehkih gozdnih tleh, odprtem prostoru visokih smrek in na desni strani, šumenjem ne tako divje reke Save. Toda v nekem trenutku se je pot zožala, zaostrila, prerasla s podrastjem, odela z visokim zelenim grmičevjem in zavila navzgor, jaz pa z ostro uperjenimi čuti začela opazovati iz katere strani bo zdaj-zdaj name planila pošast ... Ampak edina pošast je bila hudobna veverica, ki je name odvrgla storž, grozna pot pa se je razprla v z žafrani poraslo jaso in čutnim vonjem po jeseni.

In nekako tako gre tudi v življenju. Kraj, kjer straši je pravzaprav del naše osebnosti, ki ga napaja nesigurnost z nevedenjem in iz nje kaljen strah. Ta kraj nekateri opišejo kot cona neudobja, saj občutki, ki jih z vstopom vanjo doživljamo ... iskreno, res niso udobni. Sram, strah, tesnoba, vročina, otrdelost gibov, zmedenost, divji srčni utrip in še marsikaj.

Vsak izmed nas ima svoje kraje, prostore, sobe in okolja, ki strašijo in prav vsak izmed nas se z njimi spopade na samosvoj način. Jap, nekateri vanje raje sploh ne gremo. Eno takšno mentalno okolje je zame sigurno zaključek študija in ne-že-spet ta diploma. Zelo hudo si želim, da bi zrasla iz moje osebnosti in lastne ideje, vendar se obenem bojim prav tega, da bo moja lastna vizija zavrnjena. Ker vedno nekako katastrofiram, da če ni sprejeta moja ideja, sem zavrnjena jaz, jaz kot celostno bitje. Halo, pa je to res? Vsekakor ne.

Velikokrat se krajev, kjer straši, bojimo zaradi avtoritete. Verjetno izključno zaradi občutka ponižnosti, ki ga ta avtoriteta lahko vzbudi nad nami. Občutek, ki v tem prevlada je občutek sramu - vzrok za tako veliko trenj s samim seboj in še večkrat z drugimi. Večino neudobnih situacij (zdravnik, faks, služba, pogovor, šport ... you name it!) se bojimo prav zaradi občutka sramu, zaradi katerega se kasneje lahko počutimo ponižani, zapuščeni, sami, zavrnjeni, grdi, slabi, ranjeni ... ampak to je del človeške narave in to je del vsakega izmed nas, predvsem pa je to lahko del, ki s pogovorom gradi najmočnejše vezi z ljudmi in krepi vsem tako iskan, pogum. 

Kraj, kjer straši je vsaka situacija zaradi katere začutimo razigran želodec, tesnobne prsi in cmok v grlu. In to so kraji v katere moramo korakati, ker le skozi njih, lahko odkrijemo, kako močni v resnici smo. In res je, to so kraji kot moja gozda potka, ki se je v nekem trenutku zadušila, preverila mojo moč pozornosti nase v stanju beg ali boj in me na koncu skozi občutke nesigurnosti vodila do odprte, sveže jase.

Recimo zame je trenutno kraj, kjer straši, izdelava fotoalbuma za dokočno oceno, obisk profesorja in obrazložitev, zakaj me ni bilo velikokrat (ničkrat, iskreno) na njegovih predavanjih, čeprav fotografijo obožujem. In to je le en izmed 1000 x 10000 mojih vsakdanjih krajev, kjer straši.

Ampak! Tako kot sem želala spoznati divjino naših Radolških gozdov, želim zdaj spoznati divjino svoje osebnosti. Večinoma je moja motivacija »doooost mam same sebe« ali še bolje »kraji, ki so strašili v preteklosti, a so danes le še prave male zmage in trdni temelji moje osebnosti«.

Najlepši način, kako se spoprijeti s težkimi situacijami, posebno takšnimi, ki vključujejo sram in strah, je objektiven pogled na dejansko situacijo. Zmožnost ocene, kdaj katastrofirate (zaradi bujne domišljije ustvarjate subjektivne iluzije, kaj vse gre lahko narobe) in zelo pogumna zmožnost, za katero se mi zdi, da jo večina ljudi iz strahu izpušča -> zmožnost priznanja lastnih darov, talentov, sposobnosti, potencialov in znanj. Večina ljudi se sploh ne zaveda, kako neverjetni so lahko v resnici. 

Trapez domača naloga:

1) Naštej 10 srčno pogumnih dejanj, ki si jih v preteklosti sprejel zase, navkljub občutku sramu in strahu.

2) Kateri so tvoji kraji, ki strašijo?
Uf moram naštet svoje? Vsi zdravniki, vsi zobozdravniki, vsi profesorji, vsi razgovori za službe, ne že prošnje so scary, vsakršni kraji, ki jih še ne poznam in moram vanje sama, nevedenje o finačnem prihodku naslednji mesec, občutek, da me nekdo ne mara ...

3) V katerega izmed teh strašlivih krajev greš ta teden?
Jaz? V tistega opisanega tam nekje zgoraj o fotoalbumu. 

Pomembno, je da se naučimo živeti in zaupati vase prav v krajih, kjer straši. Življenje z garancijo namreč še zdaleč ni tako bogato in lepo, kot tisto, ki nas preseneča tako s težkimi kot izjemno lepimi trenutki. Ustvarjalci Nike reklam, so Michaelu Jordanu v scenarij oglasa med drugim zapisali: Failure gave me strength, pain was my motivation ... 

In ne pozabite na trdo delo, predanost, trud ...  Polona.

Slane ajdove palačinke s puranom

Opa, sori za pauzo, ampak trenutno se ves fokus za tipkanje in sestavljanje besedil usmerja v diplomo. Natančneje dve diplomi. Eno arhitekturno in eno grafično, zato je najina odsotnost seveda opravičena. Ampak nekaj dni nazaj mi je spet "zasedlo" kuhanje s fotkanjem, zato ... evo, dober tek. 

Uporabila sem sestavine, ki so počivale v omarah in hladilniku. Najprej so bile na vrsti palačinke, ki so brez jajc, ker jih na žalost nisem imela, ampak vi jih le uporabite.
Sestavine za palačinke:
(za 3 palačinke)
1 jogurtov lonček ajdove moke
1 dl korenčkovega soka
himalajska sol
1 jajce
voda ali radenska - dolijte je toliko, da dobite enakomerno gosto zmes
kokosovo maslo (z njim pomažite ponev)
teflonska ponev

Palačinke specite počasi na rahlem ognju in z občutkom. Nič hudega, če uporabite gostejšo zmes, ker malenkost bolj debele palačinke lepo ustrezajo k nadevu iz mesa.

Info: Kokosovo maslo danes dobite že povsod. Večinoma lahko izbirate med cenejšimi (cca. 2e, Nusset iz Maxija, Eden iz vseh drugih marketov) ali malo dražjimi, eko hladno-stiskanimi in deviškimi (Cobio - Maxi, Mercator, bio štacunce ... od 6 - 12e). Za peko je bolj pripraven cenejši, ker ga res porabite le malenkost, medtem ko za šejke, namaze, "na žlico" ... pa ostala hladno-stiskana, saj so tudi surova prav okusna. Zakaj je tako super za peko? Ker za razliko od večine rastlinskih virov, vsebuje nasičene maščobe, ki med segrevanjem ne tvorijo nevarnih transmaščobnih kislin. Med ljudstvi tropskih otočij že dolgo velja celo za vir zdravja in bogastvo zdravih maščob (o ja, kljub temu, da so le-te nasičene).
Če kokosovega masla nimate pri roki, ga zamenjajte z navadnim maslom. Enostavno, nisem pristaš peke in segrevanja rastlinskih olj aka olivno, sončnično, bučno ... 

Kaj pa nadev?
Doma na Gorenjskem sem staršem ukradla res najbolj okusno puranje meso vseh časov. Res. Gre za zrezke prekajenih stegen purana iz Hoferja, ki imajo sicer zvrhan kupček aditivov, vendar za občasno uživanje ni hud`ga. Jasno kamot lahko uporabite tudi navadne puranje prsi, ampak zamujate kulinarični mjami-mjami.
Sestavine:
2 puranja zrezka
himalajska sol (ščepec)
poper
zelena paprika
rdeča paprika
feferon (čili)
sveža bazilika
sveže riban parmezan

Meso narežite na zelo, zelo tanke trakove, solite, popoprajte in popecite na teflonski ponvi. Seveda spet na kokosovem maslu. Medtem na majhne koščke narežite zelenjavo.

Ko je meso pečeno, ga zmešajte z zelenjavo in baziliko ter potresite po palačinki. Dodajte še malo naribanega parmezana, ravno za piko na i ter zvijte palačinko v rolco.

Pečico ogrejte na 180 stopinj, nadevane palačinke pa razporedite v pekač, jim dodajte še malo sveže ribanega parmezana ter približno 15 minut gratinirajte v pečici.

To je to. Dober tek. Predvsem ne se preveč obremenjevati s postopkom, recept ima 1000 in 1 možno rešitev, zato kar kreativno in zabavno v kuhno.

Polona.

Trapez oglaševalske akcije

Trapez trenutno ne počiva, ampak aktivno sodeluje v drugih projektih, zato za občasno pauzo krivite kar osebe, ki naju zaposlujejo. :) Danes vam predstavljava samo en kratek post, kakšno oglaševanje obožuje Trapez. 

Direktno! 

Močni trapezi. 

Najljubša. Rama Polonine mami, ko si jo je mal poškodovala. Kje so močni trapezi? 

Po vsakem dežju posije ... ma, neeee. Po vsakem snatch-u zraste trapez! :) 

Aloha. 

Bojevnice

Mehka topla tla, iglice, borovci, gozdni vonj, dišeča trava, deblo, reka, sonce, senca, veter ... Skočila sem na en kratek sprehod v gozd in med mojim mix-om raztezanja in joge, začela razmišljati o ... Lozen.

Bojevnica Chiricahua Apačev, severnoameriških Indijancev, je po pripovedih svojih ljudi in besedah svojega brata Victoria veljala za "... strong as a man, braver than most, and cunning in strategy. Lozen is a shield to her people."

V vojnah, ki so jih Apači bili z ameriškimi priseljenci je ob svojem bratu in ob boku drugih poglavarjev, sodelovala v bitkah, kjer so svoje mesto našli pogum, predanost ljudstvu, modrost in predvsem, bojeviti duh. Njene vrline jezdenja konj, bojevanja in streljanja so kljubovale mnogim moškim, zato je v nasprotju z večino apaških žensk zavrnila zakon in materinstvo ter se popolnoma predala boju za svobodo svojega ljudstva. Veljala je za žensko bojevnico Apačev.

Vsekakor v svoji vlogi ni bila osamljena, bila je le najbolj izrazita. Če so včasih bojevnice jezdile konje in streljale krogle na sovražnika, danes to počnemo malce drugače. Nekatere jezdijo bajke in drvijo po gozdnih poteh, spet druge obujejo superge in odtečejo kilometre, kakšne poprimejo za olimpijsko palico, marsikatere ... hmmm, no pa niti ni šport edino orožje bojevnic. Nekatere svoj teritorij oblikujejo v poslovnem svetu, v karieri, med knjigami, v šolstvu in ja, nekatere celo v kuhinji. Skratka svet bojevnic je obširen, skoraj neomejen, značilno za bojevnice pa je, da svoj teritorij spoznajo do potankosti, se ga naučijo obvladovati in predvsem razumeti. Vendar bajk, palica, kuhalnica, pisarna ... niso znamenja bojevnic, so le orožje, ki ga v roke lahko poprime vsak mimoidoči, pač pa je čisto prava, primarna, nedotaknjena lastnost, ki zaznamuje bojevnico ... duh bojevnika.

"She had lost everything. But her will to fight ..."

... je občutila Lozen, ko je ameriški vojski uspelo pobiti in zajeti večino njenega ljudstva. In to je tudi prepoznavno življenje današnjih bojevnic, ki na trdih, temnih tleh izčrpajo svoje skrite moči in poskusijo ... še enkrat in še enkrat ... in še enkrat ...

Zame je najpomebnejša lastnost, da kljub vsem občutjem utrujenosti, strahu, sramu in žalosti, vztrajam. Da ko me povsem ohromi strah, v svoji divjini najdem voljo, ki jo napaja izvir neokročenosti in reka modrosti, oboje pa ustvarja moč za odhode iz okolja, ki me kot bojevnico zavira, in me nato vodi v odprte planjave, kjer lahko najdem osebno svobodo ustvarjalnosti. Svobodo od primerjav, dokazovanj in merjenj. Vendar za slednje potrebuješ čutenje.

Prava bojevnica čuti ...

»She could detect the movements of the enemy by raising her hands in the air ... By the sensation she felt in her arms, she could tell where the enemy was and how many they numbered«

... intuicijo.

Intucija ne zahteva premlevanja, analiz in razmišljan. Intucija pač ve s tem, da čuti. Moja čuti, kaj si želim, čuti s kom gradim vezi, čuti kaj me dopolnuje, čuti ... Čuti nevarnost, čuti sovražnika, čuti nezdravo okolje in zato me vodi stran. In včasih je tako srhljiva, da jo želim utišati, vendar je ne morem, ker je preresnična.

Čutenje in sledenje intuiciji zahteva srčni pogum ...

»Knowing the survivors would need her ... she rode alone southwest across the desert, threading her way undetected through U.S. and Mexican military patrols.«

Srčni pogum se pokaže v bitkah in predanost svojemu ljudstvu je Lozen vodila nazaj v upor.

Pogum je, da svoje lastnosti ob katerih sprva čutiš občutek sramu, obelodaniš v življenje, v dejavnosti, kjer ne bodo šibkost, kot se ti je to več čas dozdevalo, ampak bodo tvoj podpis, tvoja prednost, tvoja modrost. Pogum je, da spregovoriš. Pogum je, da čutiš. In srčni pogum je, da verjameš v svoje v sposobnosti in jim slediš, tako kot je sledila Lozen, ko je branila svoje ljudi, in s tem pravzaprav slediš svojemu srcu.

Prave bojevnice je strah, sram, so žalostne, jezne, utrujene, nesigurne, celo izrčpane, vendar nikoli, ampak res nikoli ne izgubijo te bogate vere v intuicijo, v sposobnost »zmorem«, optimizem in predvsem, verjamejo v življenje v kakršnihkoli okoliščinah se znajdejo. Ne zgledujejo se po uspešnih, bogatih, znanih ali drugih osebnostih ... oh, kje pa, pač pa po prvinskih, divjinah: po volkulji, mački, pajkovki, tjulnovki ...

_ _ _ .... _ _ _ 

Včasih sem si močno žensko predstavljala kot občudovano urednico priznane revije, ki ima svojo prostorno pisano in asistente s kavo, drag avto, božansko stanovanje z galerijo, popolno telo, popolno prehrano in seveda, popolno čustveno neranljivost. Danes ta pojem povezujem z bojevnico, pozabljam na vse zgoraj našteto in pod tem smatram le še žensko, ki se ne zapušča zavoljo ugajanja drugim in ki ve, da je neranljivost nemogoča. Volkuljo, ki ve, da se pogum goji, trenira iz izkušnjami, ki zaupa v intuicijo in ki sprejema odhode ter začenja nova poglavja. Bojevnica si želi trenutke, ne stvari.

Danes verjamem, da se prava bojevnica ne dokazuje in ne primerja, ker po tem nima potrebe. Zaveda se svojih sposobnosti. Ne verjame v popolne ljudi, ampak le v svoje ljudstvo s srcem in z vsemi čustvi. Bojevnica ve, kje je bila včasih in zato natanko ve, kam želi iti danes. 

In vem, da je tukaj naokoli toliko bojevnic.

Tole je edina slikca Lozen, ki obstaja.

Lozen je bila na koncu ujeta in je kasneje umrla za tuberkulozo, vendar njena zgodba živi naprej ...
____________________

My world has changed and so have I
I've learned to choose
And even learned to say goodbye
The path ahead's so hard to see
It winds and bends but where it ends
Depends on only me

iz risanke Pocahontas. 

Seveda. :) Spol bi lahko obrnila in nekaj podobnega zapisala še o vseh vas, bojevnikih.

Polona.

Trapez fantje

Ammm no ja, gremo na en post za zabavo oz. za oči. Top trapez fantje. Brez besed.

Hermann Maier. 

Grizli iz belih strmin. 

Znamenit padec in najbolj navdihujoča vrnitev čez par dni. Vendar je še večja zmaga dovoljenje, ki ga je Hermann dal svojemu športu, da ga spremeni: iz tipičnega samo-dokazovalnega ega je prerasel v pomirjenega smučarja, ki drvi z ljubeznijo do športa in predvsem spoštuje sebe, smučanje in ljudi okoli sebe. Razlog: nesreča iz leta 2001, ko je skoraj izgubil nogo, a se je vrnil leto pozneje v zgodbo v katero sodi: legendo o ranljivosti, vendar neuničljivosti obenem.

Moški, ki se ne bojijo pokazat čustev so naravnost <3. Ko imaš nekaj zares rad - smučanje v tem primeru, je slovo vedno boleče. 

Rjavolasi Trapez 2 je nekaj let nazaj naredu celo sceno v KG, ampak je dobil to, kar je hotel: fotko s Hermannom. 

Dmitry Klokov 

105-kilska weightlifterska zver iz Rusije.

Če to ni zver. 

Moč ni v izgledu telesa, ampak v njegovi zmogljivosti. Surove mišice, ki svojo funkcijo opravljajo učinkovito. 

Mikko Salo
Divja crossfit-erska muca s Finske. 

Letos je pravzaprav doživel najhujšo nočno moro športnikov: celoletni oz. kar življenjski trud se je na koncu obelodanil s počenim bobnčkom, slabostjo in odstopom na prvem eventu 2011 CF iger. Ampak zame je še vedno zmagovalec, prav zaradi tegale videa in optimizma, pozitivnosti ter predanosti športu, ki jih s svojim odnosom, v tem videu izžareva. 

Švic, mal umazn, mal rjoveč, močn, nagonski, preklinja, ne nabija, ampak trenira ... divji moški. 

Bojevnik. 

Chris Sharma
Žvau v previsih.

Sonnie Trotter
Superstrong plezalc iz Kanade (aja, rojena sva na isti dan) :)



Cedric Gracia
Francoski mucek na kolesu.

"No words! Just true & wild nature of athleticism, skills, commitment and dedication " by Trapez

Trapez SuperSolata

Solate so sicer čist fajna jed, ampak a jih nismo že fuuul naveličani? Smo. Zato je treba poskusit kaj novega, dodati kakšno živilo, ki ga do zdaj nismo uporabljali, mal kreirati z barvami in obvezno! vključit kakšno hudo začimbo, recimo čili, sam tko, da vam ne bo dolgčas, medtem ko boste jedli solato. 

Zelenjava: paprika, paradižnik, mung fižol
Mung fižol je ena huda stročnica, ki zelo popestri solatne jedi. Kuhajte ga v slanem kropu cca. 30 - 40 minut, medtem pa pripravite še ostalo zelenjavo.

Meso: telečji zrezki. 
Meso narežite na čist male koščke, solite s himalajsko soljo in ...

Začimbe: nedrobljen čili iz Hiše začimb 

... in si od cimre sposodite en nor čili, ga razrežite in z njim "popacajte" meso. 

Olje: domače bučno olje (ful temno)
Dodatek za zabavo: ovčji in kravji sir s Korčule 

Zelenjavo prelijte z bučnim oljem in himalajsko soljo, dodajte mung fižol, meso in koncu še nadrobljen sir. Za okras odtrgajte še kakšen listek bazilike. 

Trapez super solata. 

PS: če po tem obroku letite na trening, solati dodajte še kakšen zrezek. 

Vitranc SuperD

Trapez blog je danes skočil do Kranjske gore in se odločil, da je že skrajni čas za vajo športne fotografije, hkrati pa tudi kratko reportažo Vitranc SuperD-ja. Ne bova veliko pisali, saj je objava bolj namenjena fotkam. 

Več info boste našli na Supersnurf-u in mtb.si-ju. 

Bajčk aka Blaž 

Hvala Mihu iz http://fotoblog.vizion.si/ za družbo in pomoč. 

Branka in njen lifestyle 2. del

Obljubljeni drugi del intervjuja s pravo Trapez volkuljo, Branko Pungerčar. Usedte se, sprostite, uživajte ... in preberte. :)


Dosjeji Branka:

Letnik rojstva: 4.10.1981 (hvala staršem, s sestro dvojčico sva rojeni na Svetovni dan živali :)
Najljubša čokolada, ki te omehča: obožujem čokolado, najljubša mi je čokolada, ki jo naredim sama, ker vem katere sestavine dam notri
Najljubši komad oz. muzka za med športanjem: večinoma house glasba, zadnje čase pa tudi rock, rock n roll in goth metal
Film, ki te spravi v jok: včasih spustim solze ob gledanju ljubezenski filmov, vedno pa jokam, ko naletim na posnetke, ko mučijo živa bitja.
Quote (rek) za motivacijo: Moj splošni rek, ki ga stalno uporabljam: Narava je popolna.

Že pri prvem vprašanju sva radovedni, kako gledaš na življenje, živiš, čakaš, prehitevaš ... po kakšnih principih živiš?

Moj življenjski princip je preprost: Življenje je preprosto. Verjamem v usodo in sem mnenja, da se nam vse v življenju dogaja z razlogom (služba, osebe, ki jih srečujemo, dogodki). Vse ja tako kot mora biti. Zdi se mi škoda časa za zaskrbljenost, za dolgčas in premlevanje kaj bi bilo, če bi bilo. Spreminjam sebe, da lahko sprejemam druge. 

Ekološka prehrana, vendar ne čisto veganska. Kako gledaš na prehrano in kako se prehranjuješ ti?

Prehrana je naše gorivo, vedno sem bila mnenja, da mora bi le-ta kakovostna in količinsko primerna. Jem, ko sem lačna. Jem po občutku, kar mi tisti trenutek paše, resnično poslušam svoje telo. Ne delujem v smeri, da bi morala nekaj početi, ker nekje tako piše ali je nekdo rekel, da je to dobro. Samo sebe najbolje poznam in vem kaj je najboljše za moje telo in dušo. Sem pa vedno odprta za nova znanja. Ravno berem The Raw Food Bible, zanimivo branje, priporočam!

Drugače pa gledam, da je moja hrana čimmanj predelana, izogibam se živalski hrani (mlečni izdelki, jajca, meso, ribe), jem pretežno rastlinsko hrano, veliko sadja in zelenjave, oreščkov in semen. Zelo ne rada se opredelim, da sem vegetarijanka, veganka ali presnojedka, ker ljudje smo veliko več kot neka znamka, ki si jo pripopamo, da bi nas mogoče drugi gledali drugače. Jaz sem jaz, človek. To je dovolj. Sem pa zelo proti mučenju živali, to so živa bitja, ki čutijo, jokajo in razdajajo brezpogojno ljubezen. Človek bi se lahko veliko naučil od živali, kako se znajo preživeti v Naravi, v pravem pomenu besede. Današnji človek bi se težko preživel v Naravi, ker je prezaposlen s preživetjem v iluzornem tržnem sistemu. Zato želi človek narediti Red v Naravi, zakaj? Ker želi imeti kontrolo in ga je strah, se pa ne zaveda, da je Narava najbolj urejen sistem na Svetu in se ne more nič primerjati s tem.
Vsak človek ima v sebi prvinskost, volka, ampak je to že zdavnaj izgubil zaradi pehanja po iluzornih materialnih dobrinah.

Punce se pogosto borimo same s sabo in predvsem s svojo telesno samopodobo. Kako ti danes gledaš na to, na svoje telo, nase ... ? Kako vsak dan poskrbiš zase?

Imam zelo pozitiven odnos do sebe in svojega telesa. V mladosti ni bilo tako, ker sem želela ugajati.
V svoji koži se počutim lepo in zdravo. Vedno se mi je zdela pomembna energija človeka, ki jo oddaja. Kot rečeno je gibanje zelo pomembno, človeško telo je stroj, ki ga je treba uporabljati. Trenutno se ukvarjam z gimnastiko in plesanjem salse, za prihodnje planiram še jogo in izrazni ples. Veliko sem tudi zunaj na svežem zraku, zelo rada grem v gozd, k slapovom, k jezerom, taka super energija je v Naravi.

Gibanje je obvezno. Kaj ti trenutno najbolj paše in v katerem športu se počutiš najbolj »doma«?

Gibanje je na top listi mojih življenjskih prioritet. Brez gibanja ni kakovostnega življenja, le životarjenje. Že od svojega otroštva sem stalno v gibanju. Najbolje se počutim, ko plešem. Ples je zame izraz duše, gibanje telesa ob ritem glasbe, vse čakre se povežejo v veseli ples. Noro dober občutek, ko padeš noter. :)

Za sabo imaš fantastično izkušnjo z nekaj mesečnim življenjem v Ameriki (San Francisco). Kaj si tam pravzaprav počela in kaj te je tako močno navdušilo, da bi se vrnila? Primerjava s Slovenijo?

Obdobje življenja v San Franciscu, je najlepše obdobje mojega življenja. Prostovoljno sem delala za podjetje, kjer so patentirali zelo uspešen športni izdelek, ki je No.1 v Ameriki, zdaj ga imamo tudi pri nas – TRX (Total Resistance eXercise). Vadba z lastnim uporom, kjer uporabljaš težo svojega telesa. V tem podjetju sem doživela same lepe stvari. Prav presenečena sem bila, kako vse poteka gladko, vsak ve kaj mora delati, nobenega prelaganja dela na nekoga drugega. Vsak dan jim vozijo ekološko pridelano hrano, da si sami kuhajo. V podjetju imajo tudi dvorano za vadbo, kjer smo vsak dan lahko trenirali. Počutila sem se kot del ekipe.
Tudi ljudje nasploh se zelo odprti, pozitivni in prijazni. Odkrila sem del sebe, ki ga prej sploh nisem poznala in sem za to izkušnjo zelo hvaležna. Želja je, da se za stalno preselim čez lužo. Ko ta želja preraste v cilj, bo vse hitro steklo. Slovenija je lepa dežela s prečudovito Naravo, vendar žal, se jaz osebno bolje znajdem v stiku z navdušenimi ljudmi, ki so v Ameriki.
Naslednji plan je, da grem za 3 mesece na Tajsko, komaj čakam kaj mi bo življenje prineslo.

Če bi svoje življenjske izkušnje strnila v eno modrost, katera je tvoja ugotovitev, ki bi jo povedala svetu?

Že prej uporabljen rek: Narava je popolna. Deluj v smeri, da ne škoduješ drugim, ker s tem posledično škoduješ sebi. Povej kar ti leži na duši. Bodi iskren so sebe, zakaj bi si metal pesek v oči in prikrival Resnico, vsak pri Sebi najbolj ve. Svet je poln različnih barv, vsaka barva je lepa, kot zna bit lep človek, ki je v stiku s samim seboj. Zrasli bom duhovno, ko bomo zopet in resnično povezani z Naravo, prej ne.
Vsaka palica ima dva konca, zakaj bi zabijal kol v Zemljo samo z enim koncem? Vedno lahko izbiraš.

Si samostojna podjetnica. Kakšen nasvet iz tega področja, ki bi ga delila z vsemi, ki se podajajo na podobno pot?

Najbolje se znajdem, ko delam zase, da delam tisto, kar me veseli. Imam ekološko trgovinico Zdravo in Naravno, v samem centru mesta, pokriti del Lj. tržnice. Ukvarjam se tudi z osebnim trenerstvom pod imenom FitBodi.
Zelo pomembno se mi zdi, da človek dela tisto, kar ga izpopolnjuje, ker le tako bo duhovno rasel in denar bo posledica in ne razlog zaradi katerega dela. Prav tako je glavno, da si iskren do kupcev oz. do poslovnih partnerjev. Dolgoročno bodo uspeli tisti, ki ne izkoriščajo drugih (ljudi, živali) za svojo eksistenco.

Idealen dan. Potek, kaj in koga vključuje.

V bistvu to kar živim vsak dan. Zjutraj se zbudim, malce raztegnem, obvezen tuš in sadni zajtrk. Nato s kolesom, ne glede na vreme, do trgovinice. Imam super urnik, delam do 14h, potem grem domov, si pripravim kosilo, nato malce sieste. Če imam stranko za osebni trening, se posvetim temu, drugače naredim svoj trening, nato urejam naročila, račune in pogodbe za svojo firmo, nato prebiram kako knjigo, pogledam kako serijo, velikokrat tudi eksperimentiram z različnimi vegi recepti. Na koncu dneva se pa vedno stisnem k svojemu dragemu in lep dan je za mano. Za vikend pa obvezno v naravo, na kolo, hodit, plavat v jezero, vonjat rastlince. Happy times!

Zjutraj, ko vstaneš najprej: spijem vodo z limono
Tvoj hobi za katerega ne vemo: v bistvu je hobi, ki ga delim s svojo sestro, delava smešne face, se fotografirava in krohotava od smeha, kolk smešni zgledava na fotkah, imava že lepo zbirko fotografij :) nazadnje sem imela hobi, projekt, ki je trajal 2 leti, fotografirala sem svojega dragega v spanju, ki je bil v različnih položajih in pokrit z različnimi odejami in v različnih pižamah. Nastala je modna revija pomlad-poletje in jesen-zima, to sem naredila kot foro za njegov 30. rojstni dan, zelo zabavno :)
Lastnosti, ki jih najbolj ceniš in se jih razveseliš pri človeku: iskrenost, empatičnost, inteligentnost, da zna v sebi vzbuditi otroka in to tudi pokazati, da ima smisel za humor!
Kaj te najbolj razjezi: mučenje živih bitij
Žival s katero bi se lahko poistovetila: mačka :)

afnanje s trapezi :)

Branka najlepša hvala za razvajanje z recepti, zabavo in seveda tale pogovor. Volkulja za vedno.