Recimo punčka z rdečo kapico in rdečim plaščkom. Zakaj so jo starši poslali v gozd k babici, ko pa so dobro vedeli, da tam pretijo volkovi in verjetno tudi druge zveri? Da otroka že vzgojiš v strahu, da se je vseh poti in vseh modernih temnih gozdov potrebno bati in zato ... pridno, tiho, brez besed ubogati.
Kaj pa, če Rdeča kapica izstopi iz ustaljene poti, zavije v grmovje, v skalovje, skoči v reko, v blato, v trnje ... teče, plava, pleza, borba, plazi, sklepa in ... posluša intuicijo? Kaj pa če Rdeča kapica skrene s predpostavljene poti in postane zver? Včasih si kdo izmed nas, katera ali tudi kateri, sneme pokrivalo in plašček ter nadene perje, nanese bojne barve, dvigne glavo, poravna ramena in vdihne globko ... vdihne globoko vase in poprime za življenjem.
Kaj si midve misliva o pridnih punčkah?
Polona:
Če samo pomislim, kaj vse je potrebno skriti in s čim vse se moraš boriti, da ohranjaš lep zgled pridne, ubogljive, tihe punčke, me stisne tako močno ... da bi se zdaj v tem trenutku lahko vrnila nazaj v tista otroška leta, k mali punčki – sebi in jo objela, obenem pa prišepnila; povsem ok je, če kdaj ne jokaš na skrivaj, ampak ranljivost uporabiš za orodje zbliževanja. Povsem ok je, če se kdaj ujeziš na kakšno osebo z vso svojo divjino. Povsem ok je, če verjameš, da je tvoja ustvarjalnost lepa, ker je. Povsem ok je, če se znajdeš v nevihti, ker veš, da vedno znaš zaplesati tudi v dežju. Povsem ok je, če boš kdaj zavrnjena, ker to je življenje. Ni te strah, samo pogum še zori, ker potrebuje izkušnje. In ne sprašuj se kdaj bo vzkalil in kdaj zacvetel, ker bo ... ravno v trenutku, ko bo pridna punčka ubogala le še svoje srce, upoštevala le še svojo intucijo in sprejemala le še svojo ranljivost. Takrat boš še vedno pridna punčka, a obenem boš tudi divja ženska.
Tadeja:
Ko pridna, tiha punčka raste in se sooča z vsemi novimi, čudnimi občutji, se na neki točki, lahko burno, morda postopno, pojavi ultimat. Odločitev, ki je nujna. Živeti po vseh tistih vzorcih preteklosti, ki nas bremenijo, omejujejo, zapirajo in ustrahujejo, po vzorcih in modelih, ki smo jih tako pretkano ponotranjili ali stopiti ven, na plano. Se izpostaviti Življenju. Takemu kot je. Brez sodb in obtoževanj, brez predsodkov. Pogumen sprejem križa na svoja ramena, t.j. odgovornosti za lastno zgodbo in odcepitev od preteklosti. Od tistega dela pridne punčke, ki si je z uklonitvijo in ugajaštvom kupila sprejemanje in potrjevanje.
In pridna punčka postane divja ženska šele, ko doživi ta strašljivi premik v svobodno stanje, kjer ni več varljivih »varnih« krink, identifikacij in poenostavljanj pridno/nepridno in drugih predalčkanj. In takrat lahko s hvaležnostjo sprejme vse kar je bilo in z lahkim - svobodnim srcem pošlje paketek lastne zgodovine v nebo….
Ni komentarjev:
Objavite komentar