Moja zgodba o gibanju

»Vsak sledi tistemu in počne to, v kar sam verjame.«

Tema sestavka? Šport. Gibanje… In seveda zgolj moj osebni pogled in lastne izkušnje. Imam občutek, da bo na teh straneh - sploh pod tole kategorijo - posredovano še mnogo iskrenih iztisov naju obeh, za začetek pa nekaj potresenih misli, zelo fragmentno vse skupaj. Širša slika se bo sestavljala sproti, z objavami. Nič bat.

Šport včeraj in danes.

Ne vem kako je pri vas, vendar lahko sama pri sebi potegnem dokaj natančno ločnico med otroškim preganjanjem po vseh možnih geomorfoloških in človeških tvorbah (drevesa, skale, stopnišča, ploščadi…) in absolutno neobremenjenostjo ter načrtnim ukvarjanjem s športi. 13 let sem imela. Balet kot mala punčka, kasneje atletika, pa potem plezanje, gore, alpinizem – to so bile nekako glavni športi moje otroške/mladostne preteklosti, ki je bila vzporedno prepredena tudi s precej resnim 10-letnim igranjem klavirja.

Vedno in pri vsem pa je bil način isti. »Na polno in do konca«…« Na hard«… Enkrat intuitivno, drugič čisto razumsko. Pa se soočaš z omejitvami, pa s psiho in glavo, ki mora bit na mestu, pa srcem, ki želi drugače, pa razumevanjem podzavestnih vzgibov, ki jih poštekaš šele, ko se neko obdobje konča… Ko sem »zamenjala« atletiko kot klasičnega predstavnika »performance oriented« športov (predvsem zaradi pregorelosti in popolnoma porušenega hormonskega ravnovesja – 46 kg pri 170cm!!!) sprva za športno plezanje po plezališčih, ki se mu je kmalu pridružila tudi plezarija po gorah, poleti in pozimi, sem mislila, da sem se številk otresla. Ker je bilo prisotnega veliko srca in mladostne zagnanosti .

Pa vendar se ni izšlo. Ljubezen je očitno prišla prekmalu, tudi tu sem se podzavestno bojevala z neizrečenimi temnimi platmi vsega dotedanjega. Iskala sem pomiritev… in naprej hrepenela po sproščenosti, divjini, neobremenjenosti.

Ekstremi  vs. Rekreacija.

Zame osebno beseda »šport« velikokrat nosi negativno konotacijo, v smislu, da se osredotočaš predvsem na »performance«, številke in samopotrjevanje (halo, kje je duša? tek z volkovi, divja ženska…??), beseda rekreacija pa smrdi po softičih. Po nečem, v kar ne daješ sebe 100%, temveč počneš stvari »tako, malo za rekreacijo«. Bljak. 

No in začetni citat v narekovajih tu ne bi mogel bolj ustrezati… Tu je toliko pojmov, ki se – po definiciji - ne izključujejo, pa vendar, se bom v tem odstavku osredotočila le na opredelitev »pristopa« k stvarem. Kako. V tem je fora.

Je težek trening in resen pristop pri športu rezerviran samo za profesionalce? Ali je možen tudi za vse ostale, ki si s tem ne služimo kruha? Je slednje razlog za to, da ne dajemo svojih maxov če tako čutimo? Kako je z argumentom »ni vredno«… » uničla se boš«….«brez veze, ni ti treba tako«…«kaj ti je tega treba«… Seveda je potrebno VELIKO samorefleksije, tehtanja, zbiranja objektivnih mnenj in nasvetov, ampak na koncu si vedno sam, s svojimi odločitvami. Gre za stvar prioritete.  Je moj DA večji od NE? Potem je odgovor na dlani! Vsako stvar LAHKO počnete. Ampak KAKO to počnete, tu je pa širok razpon. Stopnja tveganja je tisto, kar lahko na vsaki točki naših odločitev kontroliramo. Posledice? Za njih pač odgovarja vsak sam. In nihče drug.

Še iz časov plezanja navajam eno hecno primero za »neresen« pristop: da se lotiš nečesa »z mehkim«. Sej veste čim. In vrednota »lotiti se nečesa s trdim«, se pravi zares, ker v tem uživamo in se nam zdi VREDNO, to je potem to. Napredek in »apetiti« po več, ki pridejo sami po sebi, ker se s stvarjo tako intenzivno in veliko ukvarjamo in ne, ker smo zgolj obremenjeni s številkami in napredkom samem po sebi, da bomo takrat vredni več. Ampak da resnično pridemo do tega, lahko traja leta… vsaj pri meni je.

Gibanje kot potreba.

V čem čutim, da ves čas ostajam »ista«?  Da gibanje, šport, učenje tehnik in veščin v svojem življenju enostavno potrebujem. Vedno mi je blo smešno brat razna prepričevanja širših množic kako je šport zdrav in kako se je treba gibati 3x na teden po 1 uro za tisti minimum. Lahko je to hoja ali rahel tek. Hehe… sem pač človek, ki je za deževne dni pravzaprav vesel, da te na nek način prisilijo k počitku in regeneraciji. Čeprav tudi ko dežuje teči po bližnjih kucljih ni tako napak, ker se prepustiš ideji, da boš moker kot cucek. Osvobajajoče! 

Morda sem naredila korak naprej predvsem v sprejemanju sebe takšne kot sem, posledično drugih (!)in pa v upoštevanju vseh plati sebe. Nisem ratala pussy, če se mi ne da več ob 5ih zjutraj vstajat in laufat v Polhograjce. Ne. Le ugotovila sem, da imam rada tudi SPANJE. Da ga rabim, ker drugače težko funkcioniram. Treba je stat za svojimi odločitvami in si pogumno lastit svojo Zgodbo… Got the point?

Strast.

Enostavno prevečkrat sem začutila tisto »bolano« zaljubljenost v določen šport oz. način gibanja, v občutek sebe pri tem - zmes truda, kontrole, prepustitve in lahkotnosti - da bi počela neke stvari brez cele sebe. Wholeheartedly. In tako strastno sem danes pri svojih skoraj 26-letih – »padla« v gorsko kolesarjenje. Zanimivo, da naklonina ostaja kot nekaj let nazaj pri plezanju, le da v drugi smeri. Ozke potke (single), gozd, korenine, skalne stopnje, gore… vse to in še več mi požene tisti pozitivni šus adrenalina, občutka živosti in užitka ko rečeš: »šeeeeeeee!!!« Ja, MTB (mountain bike) je recentna strast, ki jo deliva obe s Poli in v kateri enostavno uživava.

O strahu.

Med izvajanjem »outdoor športov«. Ker bodo strahu v prihodnosti namenjene  posebne vrstice, na tem mestu pridajam le izjavo Ingrid Backstrom, vrhunske ekstremne smučarke, ki zelo dobro pravzaprav povzame bistvo:

"It's funny, people always are like, "You must have no fear." Really, you do have fear. That's what keeps you safe because that's the reality of it. If you're not scared then I don't know, you're dumb because it is dangerous. You have to assess the risks and with risk comes reward. When you finally step up to the challenge and assess the risk and manage it in the best possible way, then you come out at the bottom. It's a great feeling."

In vrednote v katere verjamem tudi sicer in kar želim občutiti, ostajajo enake tudi na področju športa: sledenje srcu, sproščen občutek svobode, dajanje celega sebe, prevlada poguma nad strahovi in dvomi, preobražanje ovir v priložnosti,  maksimalno vložen trud, a brez sekiranja in kompliciranja – vse to kar mi tudi sicer pomeni pojem »freeride«.

Pa še pesem in video, ki sta mi v zadnjem času povzročila tisti melanholično-sladki stisk v prsih »it's worth living AND dying for": Trail na Škotskem

Tadeja.