Namreč v tej moji skrivnostni votlinci je precej udobno in zelo varno. In vanjo lahko ubežim kadarkoli si to zaželim oziroma kadarkoli začutim mrzel veter, zaradi katerega nočem ven na hladno, v ta velik, širni svet.
In danes je tak dan. Toda ...
Na popotovanju od zamere do poguma si popotnik, ki ne ostaja dolgo skrit, ampak le toliko, da se malo pocrklja. Namreč vsak, ki se je odločil za vrtoglavo vožnjo dveh občutij dobro ve, da s skrivanjem v varnih krajih, zamuja dragocene dogodivščine današnjega dne.
In danes vas vabim, da vstopite na moj vlak, lahko tudi prisedete v mojo lokomotivo in gremo na razburljivo, zabaviščnemu vlaku smrti podobno, popotovanje od jeze, ki kuje zamere do iskric, ki jih neti pogum.
VSTOPNICA je vaša odločitev: Your task is not to seek for love, but merely to seek and find all the barriers within yourself that you have built against it.
Dobrodošli. Lahko se udobno namestite, vendar morate vedeti, da vam ne bo udobno. Ne, ne bo. Predlagam, da okna ne zastirate z zavesami, ker si omejite pogled v svet. Uf, se oproščam, če vas kdaj vrže iz sedeža tja do stropa, vas močno udari in pritrdi nazaj na tla, ampak vožnja je ... razburljiva! Na tem popotovanju bomo zapeljali v mnoge kraje in srečali mnoge obraze. In spoznali mnoge zgodbe. Posadka vas bo pogostila, ko se ji bo to zahotelo, ponudba pa je izjemno bogata: sram, strah, žalost, jeza, šibkost, hladnost, zaprtost, brezciljnost, izgubljenost, nemoč, ljubosumje ... No, glavo gor, nudimo tudi lepa občutja, toda z njim si morate postreči sami. Namreč ne razvajamo! Gremo.
Zapeljali se bomo skozi:
Savane otroštva, kjer strah vzbujajo zveri.
Kanjone nedavne preteklosti z votlinami zamer.
Poledenela morja, ki pokajo od jeze.
Temne gozdove s koreninami sramu.
Preden smo sedli na tale vlak, smo se učili preživeti: povsem nezavedno kovali, gradili in negovali različne zamere. Nekatere izvirajo iz otroštva, druge iz daljne in tretje iz bližnje preteklosti. Najdejo se tudi vsakodnevne, vendar niso tako vplivne, kot vse ostale. Naj vam razkrijem, da se jih vseh niti dobro ne zavedamo. Namreč značilnost zamer je, da se oblikujejo iz preprostega strahu pred občutkom sramu z namenom, da se zaščitimo. Pravzaprav so zamere shranjena jeza, ki je ne spustimo na prostost. Ali, samo malo, da pokukam v svoj slovarček, mmmmm, aha tle je!, tole bo ... nikoli izražena jeza na dogodek ali osebo, ki si to zasluži. Če jo hranimo v sebi, jo ponotranjimo in pretvorimo v zamero. Globoke, jezne zamere so izvor; ženske depresije, moškega alkoholizma (in oboje obratno), motenj hranjenja, različnih odvisnosti, zaprtosti, personalizacije, hladnosti, brezciljnosti, izgubljenosti, vdanosti, odtujenosti ____________ (dodaj svoje).
Če ste sedli na moj vlak, potem ste ugotovili, da vas vaše, mogoče katero od zgoraj omenjenih občutij, nekako zavirajo. Da je vaša pot krožnica, po kateri ponavljate eno samo in isto pot. Pri meni je približno takole: občutek, da se nikamor ne premaknem, grozljiva stagnacija, vdanost v »ne morem«, nemoč za boj, želja po nevidnosti, sanje o 24/7 veselju in navdušenju, občutek sramu zaradi telesa, osebnosti, službe ... uf, dolg seznam.
Naj vam zaupam, da se na popotovanju tem občutjem ne boste izognili. Nikoli. Ampak, ko se boste minuto za minuto in kilometer za kilometrom soočali z vsemi, boste obenem spoznavali nova, še neodkrita občutja: empatija, sočutje, posluh, potrpežljivost in ljubezen do SEBE.
Če ste prisedli na moj vlak, se peljemo naproti dogodivščinam. Ker ste se ODLOČILI, da boste zavestno, tudi v najtemnejših krajih, našli skrinjice sočutja zase.
- To pomeni, da se boste na popotovanju sredi žalosti in solz zaradi odtujenosti, pogledali v ogledalo, zavestno našli nasmeh zase in se sami sebi zdeli simpatični, ker »oh, spet ta moja občutljivost«.
- Mogoče boste naleteli na dogodivščino strahu, kot jaz, kam naprej, ko pa se počutim tako nesposobno, nesigurno v svojo moč učenja in nezaupljivo vase. Vendar ne boste sprejeli prepreke, ampak boste z mojim vlakom in odločitvijo vstopili v avanturo, ker globoko nekje, dobro veste, da so te lastnosti le občutja, ne pa oprijemljiva stvarnost.
- Verjetno boste zabredli v kraje stare čarovnice jeze, ki kuha juh`co, začinjeno z določene osebo iz preteklosti. Ampak, ko boste že pri njej, se zavestno odločite, da jo ohladite najprej s sočutjem zase, ker bremena zamere ne potrebujete, in drugič, s sočutjem za »z jezo prekuhano« osebo, ki je bila enkrat izgubljena v prav istih krajih, kot vi.
- Mogoče se boste iz praznega vagona, presedli v polnega, ker boste začutili, da nočete več bežati in, da tam zraven vas, zaenkrat še popoln tujec, potuje iz prav istega kraja, kot vi.
In to so le nekatere dogodivščine, s katerimi boste počasi & počasi opuščali stare zamere in začeli graditi pogum. Nekatere dogodivščine bodo kratke in burne, druge se bodo vlekle in vas vsak dan znova preizkušale. Če mislite, da ob prepreki na progi, ne morete še bolj poleteti in udariti ob strop ... lahko, verjemite.
Skrivnost do opuščanja stare, že rjaste jeze in zamere ni v prepričanju, da ne čutite. Ker dejstvo je, da čutite in da prav tako čuti tudi vaše telo. Rešitev leži v sočutju; enem najlepših občutij. Čustva ne morete zatreti (jeze), lahko pa vzbudite novega (sočutje).
Sočutje zase, da je povsem ok se jeziti, jokati, sramovati in trepetati od strahu. Da je to v naravi živih bitij. Mislite, da se volkulje in divje mačke in močne pajkovke in vse ostale živali ne bojijo?
Sočutje za osebe, ki so plod vaših zamer. To ne pomeni, da pozabite lekcijo, ki ste se jo naučili, ampak da sprejmete resnico, da so nekoč tudi oni sami hodili po vaši poti, izgubljeni. In to je srčni pogum.
Vendar preden se mi pridružite, pretuhtajte zakone popotovanja:
1) To ni express vlak, to je vlak potrepežljive hrabrosti.
2) Dogodivščine se ne zgodijo, zanje se namreč zavestno odločite. Zgodijo se prepreke.
3) Nihče ni kriv, vendar je vsak odgovoren. Zase.
4) Včasih bo vožnja celo tako divja, da boste poleteli skozi okno in udarili ob trda tla. Ampak bo vse ok, ker boste na trdnih tleh. Mi se bomo ustavili in vas počakali. Ne bomo pa vas pobrali, ker vstati boste morali sami. Saj veste, ne razvajamo!
5) Pred popotovanjem se ne zavarujte pri Triglavu ali Vzajemni. Ne pomaga.
6) Prav vsak, ki tole bere, je dobrodošel. Če si to želi. In, če hrani svojo zgodbo, ki jo bo pripovedoval med vožnjo, saj jo ostali popotniki želijo slišat. Ne pozabite, da smo konec koncev vsi na istem vlaku.
Vlak vozi vsak dan. Nima cilja, le vsakodnevno vožnjo. Verjame, da stare, globoke, grozljive zamere lahko uporabi kot gorivo, ki vzbudi in poganja srce vlaka aka. pogum v vožnji naprej. Ne išče sreče, ampak išče dogodivščine. Popotovanje je večno.
Prosim, če se vkrcate in namestite v poljubne sedeže. Počasi bomo odrinili iz doline zamer v planjave poguma.
Polona.
Fotke so sposojene iz risanke The Polar Express. Ene mojih najljubših.
Ni komentarjev:
Objavite komentar