Bojevnica Chiricahua Apačev, severnoameriških Indijancev, je po pripovedih svojih ljudi in besedah svojega brata Victoria veljala za "... strong as a man, braver than most, and cunning in strategy. Lozen is a shield to her people."
V vojnah, ki so jih Apači bili z ameriškimi priseljenci je ob svojem bratu in ob boku drugih poglavarjev, sodelovala v bitkah, kjer so svoje mesto našli pogum, predanost ljudstvu, modrost in predvsem, bojeviti duh. Njene vrline jezdenja konj, bojevanja in streljanja so kljubovale mnogim moškim, zato je v nasprotju z večino apaških žensk zavrnila zakon in materinstvo ter se popolnoma predala boju za svobodo svojega ljudstva. Veljala je za žensko bojevnico Apačev.
Vsekakor v svoji vlogi ni bila osamljena, bila je le najbolj izrazita. Če so včasih bojevnice jezdile konje in streljale krogle na sovražnika, danes to počnemo malce drugače. Nekatere jezdijo bajke in drvijo po gozdnih poteh, spet druge obujejo superge in odtečejo kilometre, kakšne poprimejo za olimpijsko palico, marsikatere ... hmmm, no pa niti ni šport edino orožje bojevnic. Nekatere svoj teritorij oblikujejo v poslovnem svetu, v karieri, med knjigami, v šolstvu in ja, nekatere celo v kuhinji. Skratka svet bojevnic je obširen, skoraj neomejen, značilno za bojevnice pa je, da svoj teritorij spoznajo do potankosti, se ga naučijo obvladovati in predvsem razumeti. Vendar bajk, palica, kuhalnica, pisarna ... niso znamenja bojevnic, so le orožje, ki ga v roke lahko poprime vsak mimoidoči, pač pa je čisto prava, primarna, nedotaknjena lastnost, ki zaznamuje bojevnico ... duh bojevnika.
"She had lost everything. But her will to fight ..."
... je občutila Lozen, ko je ameriški vojski uspelo pobiti in zajeti večino njenega ljudstva. In to je tudi prepoznavno življenje današnjih bojevnic, ki na trdih, temnih tleh izčrpajo svoje skrite moči in poskusijo ... še enkrat in še enkrat ... in še enkrat ...
Zame je najpomebnejša lastnost, da kljub vsem občutjem utrujenosti, strahu, sramu in žalosti, vztrajam. Da ko me povsem ohromi strah, v svoji divjini najdem voljo, ki jo napaja izvir neokročenosti in reka modrosti, oboje pa ustvarja moč za odhode iz okolja, ki me kot bojevnico zavira, in me nato vodi v odprte planjave, kjer lahko najdem osebno svobodo ustvarjalnosti. Svobodo od primerjav, dokazovanj in merjenj. Vendar za slednje potrebuješ čutenje.
Prava bojevnica čuti ...
»She could detect the movements of the enemy by raising her hands in the air ... By the sensation she felt in her arms, she could tell where the enemy was and how many they numbered«
... intuicijo.
Intucija ne zahteva premlevanja, analiz in razmišljan. Intucija pač ve s tem, da čuti. Moja čuti, kaj si želim, čuti s kom gradim vezi, čuti kaj me dopolnuje, čuti ... Čuti nevarnost, čuti sovražnika, čuti nezdravo okolje in zato me vodi stran. In včasih je tako srhljiva, da jo želim utišati, vendar je ne morem, ker je preresnična.
Čutenje in sledenje intuiciji zahteva srčni pogum ...
»Knowing the survivors would need her ... she rode alone southwest across the desert, threading her way undetected through U.S. and Mexican military patrols.«
Srčni pogum se pokaže v bitkah in predanost svojemu ljudstvu je Lozen vodila nazaj v upor.
Pogum je, da svoje lastnosti ob katerih sprva čutiš občutek sramu, obelodaniš v življenje, v dejavnosti, kjer ne bodo šibkost, kot se ti je to več čas dozdevalo, ampak bodo tvoj podpis, tvoja prednost, tvoja modrost. Pogum je, da spregovoriš. Pogum je, da čutiš. In srčni pogum je, da verjameš v svoje v sposobnosti in jim slediš, tako kot je sledila Lozen, ko je branila svoje ljudi, in s tem pravzaprav slediš svojemu srcu.
Prave bojevnice je strah, sram, so žalostne, jezne, utrujene, nesigurne, celo izrčpane, vendar nikoli, ampak res nikoli ne izgubijo te bogate vere v intuicijo, v sposobnost »zmorem«, optimizem in predvsem, verjamejo v življenje v kakršnihkoli okoliščinah se znajdejo. Ne zgledujejo se po uspešnih, bogatih, znanih ali drugih osebnostih ... oh, kje pa, pač pa po prvinskih, divjinah: po volkulji, mački, pajkovki, tjulnovki ...
_ _ _ .... _ _ _
Včasih sem si močno žensko predstavljala kot občudovano urednico priznane revije, ki ima svojo prostorno pisano in asistente s kavo, drag avto, božansko stanovanje z galerijo, popolno telo, popolno prehrano in seveda, popolno čustveno neranljivost. Danes ta pojem povezujem z bojevnico, pozabljam na vse zgoraj našteto in pod tem smatram le še žensko, ki se ne zapušča zavoljo ugajanja drugim in ki ve, da je neranljivost nemogoča. Volkuljo, ki ve, da se pogum goji, trenira iz izkušnjami, ki zaupa v intuicijo in ki sprejema odhode ter začenja nova poglavja. Bojevnica si želi trenutke, ne stvari.
Danes verjamem, da se prava bojevnica ne dokazuje in ne primerja, ker po tem nima potrebe. Zaveda se svojih sposobnosti. Ne verjame v popolne ljudi, ampak le v svoje ljudstvo s srcem in z vsemi čustvi. Bojevnica ve, kje je bila včasih in zato natanko ve, kam želi iti danes.
In vem, da je tukaj naokoli toliko bojevnic.
Tole je edina slikca Lozen, ki obstaja.
Lozen je bila na koncu ujeta in je kasneje umrla za tuberkulozo, vendar njena zgodba živi naprej ...
____________________
My world has changed and so have I
I've learned to choose
And even learned to say goodbye
The path ahead's so hard to see
It winds and bends but where it ends
Depends on only me
iz risanke Pocahontas.
Seveda. :) Spol bi lahko obrnila in nekaj podobnega zapisala še o vseh vas, bojevnikih.
Polona.
Ni komentarjev:
Objavite komentar