Kraj, kjer straši

Nekaj dni nazaj sem se sprehajala po gozdu, ki vzdolžno s strugo, spremlja reko Savo. Na nekem križišču poti, sem se odločila, da bom tokrat raje zavila desno na še neprehojeno pot, ki teče tik bo reki. No, ok všeč mi je bila ideja, da se bom tako:

Prvič, izognila klancu in hoji navzgor in
drugič, ker me je ta divjina še neprehoje poti izjemno privlačila. 


Če bi poznali kraj nad Fuxovo brvjo, bi vedeli, da gre za izjemno pokrajino s strmim pobočjem, bogatim z velikimi konglomerati, močnimi koreninami dreves, strugami hudournikov in občasnimi, svetlimi jasami žafrana. In na neki planjavi celo stoji lesena hišica, kjer je nekoč nek par za domačo živalco smatral čisto pravega leoparda. Ja, res je. Vse skupaj se bere izjemno lepo, vednar obenem tudi malce strašljivo. Cmok v grlu pa vzbudi tudi dejstvo, da sem tokrat krenila z udobne, ustaljene poti in zavila v zame še neprehoje divjino.

Hej, 
pot je bila neverejtno lepa, saj sem vmes posedala na ogromnih deblih, ki so počivali na prodnih obalah reke, risala vzorčke v mivko in ja, pazila, da ne pohodim česa živega (en moj strah).Občasno je pot izginila, ampak le za trenutek, saj jo je prestregla globoka struga hudurnika in nekaj skokov ali malo plezanja .. hop, že sem bila nazaj na moji poti. Sočasno sem globoko uživala, a obenem tudi strašljivo premišljevala ... kaj pa če ... kam sploh grem ... a je varno ... tole pa ni tko udobno ... Mogoče vam tole ne predstavlja težav, vendar zame še neraziskani kraji v katere se moram podati sama, ponazarjajo soočenje s strahom samote in nesigurnosti moje poti. 

Večinoma sem stopala po mehkih gozdnih tleh, odprtem prostoru visokih smrek in na desni strani, šumenjem ne tako divje reke Save. Toda v nekem trenutku se je pot zožala, zaostrila, prerasla s podrastjem, odela z visokim zelenim grmičevjem in zavila navzgor, jaz pa z ostro uperjenimi čuti začela opazovati iz katere strani bo zdaj-zdaj name planila pošast ... Ampak edina pošast je bila hudobna veverica, ki je name odvrgla storž, grozna pot pa se je razprla v z žafrani poraslo jaso in čutnim vonjem po jeseni.

In nekako tako gre tudi v življenju. Kraj, kjer straši je pravzaprav del naše osebnosti, ki ga napaja nesigurnost z nevedenjem in iz nje kaljen strah. Ta kraj nekateri opišejo kot cona neudobja, saj občutki, ki jih z vstopom vanjo doživljamo ... iskreno, res niso udobni. Sram, strah, tesnoba, vročina, otrdelost gibov, zmedenost, divji srčni utrip in še marsikaj.

Vsak izmed nas ima svoje kraje, prostore, sobe in okolja, ki strašijo in prav vsak izmed nas se z njimi spopade na samosvoj način. Jap, nekateri vanje raje sploh ne gremo. Eno takšno mentalno okolje je zame sigurno zaključek študija in ne-že-spet ta diploma. Zelo hudo si želim, da bi zrasla iz moje osebnosti in lastne ideje, vendar se obenem bojim prav tega, da bo moja lastna vizija zavrnjena. Ker vedno nekako katastrofiram, da če ni sprejeta moja ideja, sem zavrnjena jaz, jaz kot celostno bitje. Halo, pa je to res? Vsekakor ne.

Velikokrat se krajev, kjer straši, bojimo zaradi avtoritete. Verjetno izključno zaradi občutka ponižnosti, ki ga ta avtoriteta lahko vzbudi nad nami. Občutek, ki v tem prevlada je občutek sramu - vzrok za tako veliko trenj s samim seboj in še večkrat z drugimi. Večino neudobnih situacij (zdravnik, faks, služba, pogovor, šport ... you name it!) se bojimo prav zaradi občutka sramu, zaradi katerega se kasneje lahko počutimo ponižani, zapuščeni, sami, zavrnjeni, grdi, slabi, ranjeni ... ampak to je del človeške narave in to je del vsakega izmed nas, predvsem pa je to lahko del, ki s pogovorom gradi najmočnejše vezi z ljudmi in krepi vsem tako iskan, pogum. 

Kraj, kjer straši je vsaka situacija zaradi katere začutimo razigran želodec, tesnobne prsi in cmok v grlu. In to so kraji v katere moramo korakati, ker le skozi njih, lahko odkrijemo, kako močni v resnici smo. In res je, to so kraji kot moja gozda potka, ki se je v nekem trenutku zadušila, preverila mojo moč pozornosti nase v stanju beg ali boj in me na koncu skozi občutke nesigurnosti vodila do odprte, sveže jase.

Recimo zame je trenutno kraj, kjer straši, izdelava fotoalbuma za dokočno oceno, obisk profesorja in obrazložitev, zakaj me ni bilo velikokrat (ničkrat, iskreno) na njegovih predavanjih, čeprav fotografijo obožujem. In to je le en izmed 1000 x 10000 mojih vsakdanjih krajev, kjer straši.

Ampak! Tako kot sem želala spoznati divjino naših Radolških gozdov, želim zdaj spoznati divjino svoje osebnosti. Večinoma je moja motivacija »doooost mam same sebe« ali še bolje »kraji, ki so strašili v preteklosti, a so danes le še prave male zmage in trdni temelji moje osebnosti«.

Najlepši način, kako se spoprijeti s težkimi situacijami, posebno takšnimi, ki vključujejo sram in strah, je objektiven pogled na dejansko situacijo. Zmožnost ocene, kdaj katastrofirate (zaradi bujne domišljije ustvarjate subjektivne iluzije, kaj vse gre lahko narobe) in zelo pogumna zmožnost, za katero se mi zdi, da jo večina ljudi iz strahu izpušča -> zmožnost priznanja lastnih darov, talentov, sposobnosti, potencialov in znanj. Večina ljudi se sploh ne zaveda, kako neverjetni so lahko v resnici. 

Trapez domača naloga:

1) Naštej 10 srčno pogumnih dejanj, ki si jih v preteklosti sprejel zase, navkljub občutku sramu in strahu.

2) Kateri so tvoji kraji, ki strašijo?
Uf moram naštet svoje? Vsi zdravniki, vsi zobozdravniki, vsi profesorji, vsi razgovori za službe, ne že prošnje so scary, vsakršni kraji, ki jih še ne poznam in moram vanje sama, nevedenje o finačnem prihodku naslednji mesec, občutek, da me nekdo ne mara ...

3) V katerega izmed teh strašlivih krajev greš ta teden?
Jaz? V tistega opisanega tam nekje zgoraj o fotoalbumu. 

Pomembno, je da se naučimo živeti in zaupati vase prav v krajih, kjer straši. Življenje z garancijo namreč še zdaleč ni tako bogato in lepo, kot tisto, ki nas preseneča tako s težkimi kot izjemno lepimi trenutki. Ustvarjalci Nike reklam, so Michaelu Jordanu v scenarij oglasa med drugim zapisali: Failure gave me strength, pain was my motivation ... 

In ne pozabite na trdo delo, predanost, trud ...  Polona.